• English
  • 日本語
  • France
  • Deutschland
  • Italy
  • España
  • Slovenia

Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca

Resnična ekonomija delitve predstavlja konec starih poti, ki jih opredeljuje hlastanje za dobičkom in tekmovalni sebični interes, medtem ko se nova doba delitve in sodelovanja med državami lahko začne šele s končanjem lakote v svetu, v katerem je na voljo obilo finančnega kapitala in razpoložljivih dobrin. Tako je mogoče najti duhovno in preobražujočo se vizijo delitve, z daljnosežnimi posledicami, ki presegajo tisto, kar si večina izmed nas lahko trenutno zamisli, piše Mohamed Mesbahi.

I. del: Kaj pomeni »deliti«?
II. del: Od notranje k zunanji ekonomiji delitve
III. del: Duhovno izobraževanje za Umetnost biti
Opombe


I. del: Kaj pomeni »deliti«?


»Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža prek srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin.«

Kaj je ekonomija delitve in kakšna je njena vloga ter pomen za svet, v katerem danes živimo? Če boste poskusili to vprašanje raziskati s pomočjo interneta, boste naleteli na številne razprave in zavajajoče opredelitve. Ekonomijo delitve pogosto razumemo kot rastoč pojav novega tisočletja, ki izkorišča informacijsko tehnologijo in medvrstniške platforme (peer-to-peer), ki posameznikom omogoča medsebojno delitev blaga in storitev s pomočjo neposredne menjave (barter), najema ali izmenjave zasebnega premoženja. Znova se uveljavljajo tudi nedenarne pobude v širših okvirih ekonomije delitve, ki lokalnim skupnostim omogočajo več medsebojne delitve v vsakdanjem življenju, bodisi znotraj neformalnih skupin, ki jih združuje skupni cilj in namen, bodisi v obliki organiziranih kooperativnih oblik, ki zagotavljajo skupni dostop do znanja in spretnosti, časovnih bank in proizvodnih prostorov. Navkljub nekaterim polemikam, ki so zaznamovale najbolj priljubljene pobude v zadnjih letih, imajo mnogi izmed njihovih vodilnih zagovornikov še vedno idealistično vizijo o tem, kako lahko ekonomija delitve pomaga spodbujati družben prehod k enakopravnejšemu, participativnemu in okoljsko trajnostnemu svetu.

Toda ali so te visokotehnološke inovacije in predvsem tržne oblike menjave res vse, kar v sodobnih družbah pomeni »delitev«? In ali je res, da je danes ekonomija delitve še vedno v povojih, kot pogosto trdijo tisti, ki komentirajo ta hitro rastoči trend? Dejstvo je, da je bila delitev vedno z nami, kot izrazito človeška lastnost, prav tako je to načelo tudi del nižjih kraljestev narave, pa tudi višjih duhovnih ravni, kar je pomembna hipoteza v ezoterični filozofiji. V naših domovih in družinah smo si od nekdaj delili, ne da bi potrebovali pametne telefone in visoke tehnologije; delili smo si hrano, ogrevanje in druge osnovne življenjske potrebščine, prav tako tudi življenjski prostor, skupne obroke in vzajemno podporo, ki je bistvenega pomena za naše zdravje in blaginjo. Z našimi sosedi in v okviru skupnosti si delimo skupna zemljišča; delimo si ceste, javni prevoz, zrak in naravo, ki nas obdaja. Človeštvo nikoli ne bi preživelo, vse od najzgodnejših hominidov, če si ne bi delili na medosebni in skupnostni ravni, kar je evolucijska lastnost, ki jo znanstveniki, ki proučujejo človeško vedenje, in antropologi že dolgo priznavajo kot neločljiv del naše človeške narave.

Prav tako je to lastnost, ki se tako na državni kot na globalni ravni neizogibno izraža, vendar šele v svoji začetni oziroma slabo izraženi fazi, z ustrezno dejavnostjo vlad v imenu skupnega dobrega. Rimski imperij je bil na primer znan po institucionalizaciji številnih oblik ekonomije delitve, medtem ko ima sodobna socialna država svoje korenine v nemškem cesarstvu, v času kanclerja Bismarcka okoli leta 1880. Nacionalna zdravstvena služba Združenega kraljestva, ki je bila ustanovljena leta 1940, je v sodobni zgodovini morda najpomembnejši primer ekonomije delitve v okviru države, ki vse državljane ščiti pred življenjskimi negotovostmi, v takšni ali drugačni obliki pa so ta sistem uporabili tudi v drugih državah Zahodne Evrope in v drugih industrializiranih državah. Od številnih različnih ravni in načinov delitve znotraj držav je ideal univerzalnosti pri zagotavljanju socialnih storitev in socialne zaščite prek politik redistribucije najbolj praktičen izraz ekonomije delitve, ki ga je človeštvo do zdaj uresničilo.

Seveda se s tem preprostim opazovanjem vsi ne strinjajo, če upoštevamo, da so osnovna načela takšnih javno financiranih sistemov – enake možnosti za vse, pravična porazdelitev bogastva in kolektivna odgovornost za zaščito temeljnih človekovih pravic za vsakogar – zdaj ogrožena zaradi vse večje tržne naravnanosti naše družbe. Dejansko je iz razlogov, ki jih bomo podrobneje pojasnili, izvajanje teh načel na globalni ravni v okviru medvladnega sodelovanja v začetku 21. stoletja daleč od realnosti kljub hitri mednarodni integraciji v zadnjih desetletjih v smislu čezmejne trgovine, migracijskih tokov, tujih naložb in drugih razsežnosti globalizacije.

Navkljub temu pa ostaja dejstvo, da je bila ekonomija delitve v takšni ali drugačni obliki vedno z nami, zato je zmotno verjeti, da je ekonomska praksa delitve danes še vedno v povojih. Jasno bi moralo biti, da je delitev od nekdaj igrala vlogo v našem vsakdanjem življenju, ne glede na to, kako dolgo se že izogibamo izjemno pomembnemu manifestiranju tega načela, ki bi podkrepilo naš globalni ekonomski sistem. Šele zdaj se zdi, da smo se nenadoma začeli zavedati pomena delitve in sodelovanja kot temeljev ekonomskega življenja, čeprav je to zavedanje v veliki meri omejeno na nastajajoče oblike sodelovanja in soprodukcije na trgovskem področju. Da ne bo pomote, te dejavnosti, ki temeljijo na vzajemnem dostopu do izdelkov in storitev, so vsekakor šele v povojih, čeprav v resnici pomenijo oživljanje starodavnih praks medsebojnih odnosov v družbi, ki jih zdaj olajšujejo sodobne poslovne metode in napredne računalniške tehnologije. Osnovni način interakcije je primerljiv z mnogo starejšimi človeškimi civilizacijami, razen da se zdaj vse dogaja veliko hitreje kot prej, in s pomočjo zelo inovativnih in sofisticiranih tehnik, kar vzbuja iluzijo popolne izvirnosti.

Prisoten je tudi nenavaden odnos med naprednimi tehnologijami, ki so se pojavile v zadnjih desetletjih, in navidezno hitrim minevanjem časa, kar lahko privede do občutka, da se družba razvija zelo hitro in da se celo približuje novo obdobje, v katerem lahko delitev postane odločilen modus operandi v svetovnih ekonomskih in družbenih zadevah. Ta vtis se lahko zdi resničen, vendar ali smo pravilno razumeli, kaj delitev pomeni za svet kot celoto, četudi smo se resno odzvali na to vizionarsko miselno obliko, ki vsepovsod prežema človeško zavest?

*

Preden besedi »ekonomija« dodamo besedi »delitev«, bi morali najprej premisliti človeško vrednost delitve per se v kontekstu tega nesrečnega planeta, v katerem sile komercializacije ustvarjajo takšen kaos in uničenje. Če smo zares zainteresirani raziskovati, kaj delitev pomeni v odnosu do svetovnih problemov, se moramo začeti zavedati, da je pobesnela komercializacija največja nevarnost, s katero se danes srečuje človeštvo; komercializacija predstavlja popolno nasprotje delitve, tako v teoretičnem kot v praktičnem smislu.[1] To se sicer zdi kot le še eno zelo osnovno opažanje, ampak kako lahko imate uspešno ekonomijo delitve na svetu, v katerem je prisotna velikanska neenakost po stoletjih kolonializma, imperializma in laissez-faire globalizacije, ki so pripeljali do takšnih razlik v življenjskem standardu v različnih državah in med njimi? Le nekaj zagovornikov ekonomije delitve izhaja iz tega temeljnega razloga za nujno delitev svetovnih virov kot protistrupa za nadaljevanje zločina obsežnega pomanjkanja sredi obilja.

Morda mislite, da se revščina vztrajno zmanjšuje in zato svojim vladam prepuščamo, da rešujejo to problematiko. Ne nazadnje večina vodilnih politikov in poslovnežev še naprej širi to sporočilo na odmevnih konferencah, kot je letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Celo nekatere dobrodelne in razvojne organizacije so padle v past prepričanja v mit, da bo z rastjo bogastva za peščico sčasoma imela od tega korist tudi večina drugih ljudi, ne glede na vidno naraščajočo neenakost premoženja in dohodka v do zdaj neprimerljivem obsegu – vključno z nadaljnjo destabilizacijo Evrope zaradi neustavljivega pritoka revnih beguncev in migrantov.

Voditelji držav lahko obljubljajo, da bodo do leta 2030 ustavili vse oblike revščine, kot so nedavno zapisali v Razvojnem programu Združenih narodov po letu 2015, vendar ni težko zaznati zmote takšnih obljub, saj vlade še vedno delujejo v skladu s »paradigmo komercializacije«, o čemer smo že razpravljali v drugih publikacijah.[2] To se pravi, da si je v prevladujočem političnem kontekstu, za katerega je značilen pretiran vpliv velikih korporacij na vladne odločitve pri oblikovanju politik, skorajda nemogoče zamisliti države, da se zavežejo mednarodnim dogovorom, ki so potrebni za spoštovanje, zaščito in izpolnitev že sprejetih družbeno-ekonomskih pravic slehernega posameznika. Ali v trenutku, ko se približuje pričakovana nova svetovna finančna kriza, res verjamemo, da bodo imele strašne stiske najrevnejših državljanov takojšnjo prednost v očeh naših obstoječih državnih administracij? Ali verjamemo, da bodo plemenite elite, ki se zbirajo v Davosu, ustvarjale manjše dobičke v poslovnih odnosih, tudi če se skrajna revščina drastično poveča?

Vsakdo si lahko drzne postaviti takšne vrste političnih in moralnih vprašanj, če smo resnično zainteresirani, da bi se načelo delitve dobrin lahko izvajalo kot globalni proces, ki omogoča zadovoljevanje skupnih potreb vseh ljudi v sleherni državi sveta. Na žalost pa ekonomija delitve, kot jo razumemo danes, še zdaleč ni porojena iz zavedanja, da mora človeštvo pravičneje deliti svoje vire kot odgovor na medsebojno povezane krize, ki izhajajo iz civilizacijske nuje. Zdi se, da je ekonomija delitve danes v glavnem povezana s komercialno dejavnostjo, z nejasnim kolektivističnim pojmovanjem doseganja potrošniškega udobja, ne pa tudi z zavestjo, da si moramo deliti obilje zemeljskih dobrin, če človeštvo želi preživeti. Prvo razmišljanje zagotovo ni povezano z idejo pomagati lačnim in revnim ljudem po svetu, dvema milijardama ljudi ali več, ki trpijo zaradi podhranjenosti in drugih hudih prikrajšanosti, povezanih z revščino.

Tudi tisti, ki se zavzemajo za okoljske koristi ekonomije delitve, nimajo prave predstave o pomenu medsebojne delitve glede na kritično svetovno situacijo. To je razvidno iz argumentov, da delitev avtomobilov povzroči zmanjšanje njihovega števila na cesti ali da knjižnice stvari pomenijo manj novih izdelkov, ki jih kupujejo posamezniki v premožnejših skupnostih. To je resda mogoče empirično potrditi, če pa o delitvi razmišljamo samo v teh okvirjih, potem smo še vedno ujeti v pogojevanje ali »izme« potrošništva in omejujemo svojo zavest na idejo »zmanjšanja porabe«, ki nima v ničemer opraviti s pravo predstavo o ekonomiji delitve, ki se izraža na univerzalni ravni. Zelo previdni moramo biti pri prepoznavanju, kako se komercializacija skriva v teh novih tehnologijah in kako nas naredi slepe za sile, ki nas pogojujejo za nakupe in neskončno trošenje dragega blaga, medtem ko bomo ostali ravnodušni do velikih okoljskih in družbenih problemov v svetu okrog nas.

Približno 90 odstotkov domnevne ekonomije delitve je povezane s komercialnim ustvarjanjem dobička in se do neke mere izraža kot sebični interes, ne glede na morebitne pozitivne družbene učinke, ki lahko izhajajo iz uporabe teh sodelovalnih internetnih platform. Ali smo res prepričani, da tu lahko najdemo pravi pomen delitve v skladu s svojimi najglobljimi filozofskimi in duhovnimi posledicami? Kar smo v resnici ustvarili, je le nova metoda za udobno življenje, čeprav je ta metoda zelo omejena s pobudami za ustvarjanje denarja, ki jih lahko natančneje opišemo kot prijaznejšo obliko komercializacije. Človeški um rad ustvarja nove metode in »izme«, tako kot duhovnik, ki verjame v določen koncept Boga, potem pa gre študirat v semenišče, kjer so ustvarili njegov način razmišljanja o Bogu. Ne da bi se zavedali svojega mentalnega pogojevanja in družbenega konformizma, so zagovorniki ekonomije delitve na žalost enaki pri spodbujanju udobnejšega in prijetnejšega načina življenja v nevzdržni, skrajno nepravični in vse bolj neenaki družbi, ki nima nobene smiselne povezave z notranjo duhovno realnostjo naših medsebojno odvisnih življenj.

Tako se bomo, namesto usmerjanja naše ideje ekonomije delitve v smeri emancipatornega pojmovanja pravičnosti in človekovih pravic, še naprej poniževali na raven zavesti korporativnih tržnikov, ki nas prepričujejo, naj »kupimo en izdelek, drugega pa dobimo zastonj«. Morda s promocijo idej sodelovalne potrošnje ali deljenega solastništva za nadobudne podjetnike ni nič narobe, vendar se ne smemo pretvarjati, da smo na novo izumili načelo delitve za najvišje dobro čim večjega števila ljudi. V najboljšem primeru to načelo v psihološkem smislu razumemo kot manj stresen način življenja za bolj privilegirane ljudi.

Pogled na naravo delitve z najglobljih filozofskih in duhovnih vidikov pa nam pokaže, da so zgoraj navedene oblike medosebne delitve povezane z osebnostjo ali nižjim jazom, ki je le zelo oddaljen odraz višje ravni zavesti duše, ki se zaveda neločljive enotnosti in povezanosti človeštva kot celote. Vsi smo zmožni uresničiti to višjo zavest, ki je speča in vselej prisotna v nas, čeprav v teh materialističnih časih zatrta, saj svojo energijo usmerjamo v tisto, kar nam daje občutek udobja in čustveno varnost v ozkih okvirjih našega družbenega življenja.

To pomeni, da če poskusite govoriti z nekom, katerega energije so okupirane z nižjimi osebnimi oblikami medsebojne delitve in sodelovanja, ne bo zainteresiran, da bi vas poslušal, ko se zavzemate za delitev virov med vladami vseh držav, da se nepreklicno končajo revščina, konflikti in uničevanje okolja. Čeprav je globlje zavedanje o pravem pomenu delitve tiho prisotno v njem, se ne bo ozrl vanj in bo samodejno zavrnil njegove preobražujoče posledice, ker čuti večje udobje s preprosto idejo delitve osebnih stvari v lokalni skupnosti. Vendar bo v začetku izvajanje načela delitve v svetovnih zadevah malo verjetno prijetna izkušnja, saj bo treba opraviti zelo veliko dela in treba se bo spoprijeti s številnimi silami nasprotovanja v poslovnih in političnih sferah. Brez dvoma nas bodo te velike sile na koncu vznemirile v naših vase usmerjenih življenjih ter prizadevanjih in ne bo minilo veliko časa, ko se bomo prisiljeni prebuditi za nujnost družbenih sprememb, saj se številne svetovne krize nadaljujejo in bodo v prihodnjih letih doživele svoj vrhunec.

Resnična ekonomija delitve predstavlja konec starih načinov, ki jih opredeljujejo želja po dobičku in konkurenčni sebični interesi, medtem ko se bo nova doba globalne delitve in sodelovanja začela šele s končanjem lakote v svetu, ki ima tako obilo finančnega kapitala in razpoložljivih virov. Za zdaj se resnična ekonomija delitve začne z revnimi, pripada revnim in ostaja zavezana revnim iz sleherne moralne ali realne svetovne perspektive. Nikoli pa se resnična ekonomija delitve ne bo začela z nepomembno predstavo povečanja udobja našega vsakdanjega življenja, in vse dokler bo ideja delitve pomanjšana na tako samozadovoljno in samoreferenčno razumevanje, bo neizogibno propadla in v dolgoročnem smislu postala celo odveč. V tem času pa bo lahko veliko priložnosti za služenje denarja na podlagi komercialnega gesla delitve, če je to naša primarna osredotočenost. Kako zares priročno!

Nič nas ne more ustaviti pred služenjem denarja na račun novih tehnologij za delitev in tako imenovanih prelomnih poslovnih modelov, vendar pa bi se morali vsaj poskusiti zavedati in biti iskreni o naših temeljnih motivih in psiholoških stališčih. Ali takrat, ko se ukvarjamo z našim potrošniško naravnanim vedenjem delitve, zares razmišljamo o drugih in o stanju sveta ali pa se znova vse vrti okoli nas? Poglejte prosim, zelo pozorno, pobude o ekonomiji delitve, ki so se do zdaj pojavile po vsem zahodnem svetu, in se vprašajte, ali imajo opravka z notranjimi sposobnostmi duhovne zavesti, ki ponazarjajo ljubezen, pravilne odnose in človekovo najvišjo inteligenco.

*

Večina zagovornikov delitve si danes prizadeva za najlažji in najmanj stresen način človeških odnosov v bogati družbi, v primerjavi z milijoni marginaliziranih ljudi, ki se bojujejo za pravice v revnejših državah, ki izgubljajo svojo kri, svobodo, svoje družine in pogosto tudi življenja. To je požrtvovalen način delitve, resnična in zelo težavna pot, ki jo izpričujejo razlaščeni domorodni prebivalci Indije, Palestinci v Gazi, razlaščeni delavci v Južni Ameriki, prebivalci slumov in mali kmetovalci v podsaharski Afriki, izkoriščani delavci v tovarnah z oblačili v posebnih ekonomskih conah v Aziji in številni drugi. Vsi na posreden način zahtevajo od svojih vlad, naj uvedejo ekonomijo delitve, ki lahko izpolni njihove najosnovnejše človekove pravice.

Številne ljudske vstaje prav tako posredno pozivajo k ekonomiji delitve, ki naj se uvaja s pomočjo bolj vključujočih in redistributivnih vladnih politik, kar so zahtevali tudi v valu demonstracij arabske pomladi, katerih cilj je bil odstavitev skorumpiranih političnih režimov. Podobne so bile tudi zahteve protivarčevalnih demonstracij in gibanja Okupirajmo, ki se je mobiliziralo v imenu večje družbene in ekonomske enakosti. Sami lahko opazimo, kako so vse te različne protestne aktivnosti manifestacija naraščajočega klica k delitvi, čeprav je ta klic nezavedno izražen kot grob odziv na krivice, ki izhajajo iz vsiljevanja nepravičnega ekonomskega sistema. Zavzemati se za pravičnost v svetu, za katerega je značilna vse večja neenakost in ekonomska negotovost za večino ljudi, je neizogibno stresen podvig, zato je razumljivo, da besede »delitev« ni na ustnicah tistih aktivistov, ki nasprotujejo velikim korporacijam pri njihovih izkoriščevalskih in v dobičke usmerjenih dejavnostih, skupaj z vladami, ki varujejo interese teh najmočnejših trdnjav privilegijev in bogastva.

Prav tako opazujte tiste, ki človeštvu služijo v prvih vrstah, v skupinah, kot so Rdeči križ ali Zdravniki brez meja, ki skupaj predstavljajo najpristnejši izraz pojmov »ekonomija« in »delitev«, s tem ko neprestano pomagajo zapostavljenim prebivalcem v regijah, ki so jih razdejale vojne, ne glede na njihovo kasto, vero ali raso. V tem smislu je veliko arhitektov nedokončane in neizpete ekonomije delitve, ki s svojim zagovorništvom in načrti za obnovo sveta nehote definirajo resnični pomen medsebojne delitve. Seznam je dolg in znan, na njem je nešteto naprednih učenjakov, civilnodružbenih organizacij in spletnih političnih kampanj, ki si prizadevajo za pravičnejšo in ekološko trajnostno obliko razvoja in se osredotočajo na potrebne politične in institucionalne spremembe, ki so potrebne za pravičnejšo delitev svetovnih virov. Ti goreči misleci in aktivistične koalicije morda odkrito ne priznajo medsebojne povezave v svojem boju za pravice s pozivom za izvajanje načela delitve po vsem svetu, vendar pa je ta povezava otipljiva in realna za vsakogar, ki zaznava probleme naših disfunkcionalnih družb na podlagi sočutnega zavedanja celote.

Koliko torej zares verjamemo, da so današnje skomercializirane pobude ekonomije delitve usklajene s temi velikimi družbenimi boji in državljanskimi gibanji, ki kažejo pot k resnični ekonomiji delitve, ki se uresničuje s preoblikovanjem vladnih prednostnih nalog v imenu zatiranih revežev? Nihče izmed tistih, ki na ravni lokalnih skupnosti prakticira ekonomijo delitve, ni zainteresiran, da bi svoje aktivnosti posvetil prizadevanjem za prepričevanje naših političnih voditeljev k delitvi presežkov bogastva in virov v državi, da bi preprečili vsaj smrt približno 18 milijonov ljudi, ki vsako leto po nepotrebnem umrejo zaradi vzrokov, povezanih z revščino, pogosto zaradi podhranjenosti in otroških bolezni, ki jih je v bogatejših državah komaj za vzorec. Če je to naša iskrena in motivacijska skrb, ne pa lagodje ali udobje naših privilegiranih življenj v lokalnih skupnostih, potem se morda lahko upravičeno identificiramo kot ustanovitelji delitve in veleposlaniki človeštva. Toda če naša zamisel o delitvi ostane omejena na meje naše soseske ali prijateljske skupine, potem očitno nimamo pojma, kaj lahko delitev doseže kot kraljevska pot do okoljske trajnosti, miru in pravičnosti.

Po vsem svetu so brezštevilne skupnosti, ki si prizadevajo deliti dobrine med seboj in uspelo jim je doseči bolj usklajen in trajnosten način življenja, vendar je čas, da se vprašamo, kaj takšne skupnosti lahko dosežejo v času, ko se svetovna ekološka kriza hitro bliža točki brez vrnitve. Že pred mnogo leti so se pojavile raznolike duhovne skupnosti in ekološke vasi in nato sčasoma zamrle. Vendar pa bi lahko intenzivnejši trendi komercializacije, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, ustavili vse možnosti za doseganje samozadostnih idiličnih skupnosti, dokler ti trendi ostanejo neovirani v svetu, ki postaja nepopravljivo razdeljen in okoljsko degradiran. S tem ne obsojamo neštetih državljanskih pobud, katerih cilj je zmanjšati posamezne ogljične odtise v sodobnih družbah, tako da ohranjajo naravne vire Zemlje, med katerimi mnogi predstavljajo neprecenljive modele za prehod na trajnostne načine proizvodnje hrane, stanovanj, prometa; pridobivanje energije in tako naprej. Etika delitve in samozadostnosti na mikro in lokalni ravni lahko kmalu postaneta gesli našega časa, ki ju že dolgo priznavajo praktiki trajnostnega razvoja na različnih področjih, čeprav ti pionirji trdnih skupnosti v svoji literaturi in idejah običajno ne omenjajo besed »revščina« ali »lakota«.

Ali to pomeni, da so opolnomočeni z zavedanjem celote in potopljeni v človeško realnost krizne situacije v svetu? Verjeti, da lahko mir najdemo tako, da se umaknemo v oddaljeno skupnost, je še vedno fantazija, ne glede na to, kako varčen ali samozadosten je naš življenjski slog; še posebej če upoštevamo, da je civilizacijska kriza, s katero se srečujemo, izvorno duhovna in rezultat tisočletij uničujočega človeškega vedenja, kar vodi k ponavljanju grobih krivic in razkolov, ki smo jih vsi prispevali v nizu številnih preteklih inkarnacij. Temeljni namen mirnega, samotnega in trajnostnega načina življenja sredi obsežnega trpljenja in pretresov v teh težavnih časih dejansko pomeni, da se oddvojimo od neločljive enotnosti človeške rase, razen če tudi sami svojo energijo prispevamo za ustvarjanje enakopravnejšega sveta, v katerem bo vsakomur zajamčeno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. To duhovno razumevanje, to notranje zavedanje in ta motivacijski ideal predstavljajo edini pravi mir, ki ga lahko dosežemo v tem nevarnem zgodovinskem obdobju. Uresničimo pa ga z razumevanjem, da nismo sami v boju za svet, ki si ga »delimo« v kakršnemkoli smiselnem pomenu tega izraza.

Kaj pa je potemtakem s sodobnimi evangelisti delitve, katerih namere ostajajo zavestno ali podzavestno zasenčene s komercializacijo – ti so načelo delitve namreč umazali s svojo duševno slepoto in z zavzetostjo za služenje denarja? Če ste zainteresirani za ekonomijo delitve, ne da bi vas skrbelo za hudo trpljenje drugih ljudi, to pomeni, da so vaše ideje del običajnega mišljenja, ne da bi se povezali z notranjo zavestjo srca. S tem vam bo uspelo to izjemno človeško in duhovno zamisel zreducirati v še en »izem«, ki nima nikakršnega odnosa do resnične narave pravičnosti, ravnovesja ali enosti človeštva. Iz vaše želje, da ustvarite in uživate v novi obliki udobnega življenja, boste nenamerno ugrabili načelo delitve za svoje sebične namene, dokler »izem« delitve ne postane norma.

Kaj ni to že zdaj praksa, mar se ne bi morali zagovorniki delitve v številnih komercialnih oblikah sramovati samih sebe? Kako je z očitnim vedenjem, da je na tej Zemlji skrajna revščina še vedno zelo razširjena, mogoče, da ideja o delitvi ni namenjena reševanju naših bratov in sester, ki ves čas umirajo zaradi preprečljivih bolezni ali lakote, če že ne zaradi posledic vojn ali podnebnih sprememb? Kaj naredi človeka tako slepega, tako navznoter revnega in brezbrižnega do Enega življenja, ki ga obkroža? Zakaj svoje zavedanje omeji na svojo skupnost, na svoje inovacije in svoj fragmentiran način življenja, ki ga nenehno navezuje na njegovo ravnodušnost – ravnodušnost, ki zavrača modrost in veliko tihih krikov njegovega srca? Kaj naredi človeka tako majhnega, tako ujetega in zmedenega v mehanizmu svojih nečimrnih idej, ko je lahko tako svoboden, tako velik v prisotnosti svoje duše – duše z božanskim namenom, ki pravi, da LJUBI VSE in ŽRTVUJ SE ZA VSA TA ŽIVLJENJA ...?

*

V okviru paradigme komercializacije je povsem nesmiselno slediti ideji in praksi delitve, saj sta si koncepta nasprotujoča tako v svojem notranjem kot zunanjem izrazu. Kot smo že ugotovili, je eden v svoji kompleksnosti razdvojevalen, drugi pa v svoji preprostosti združevalen.[3] Koncept komercializacije je manipulativen, nemoralen in škodljiv za človeka ter nižja kraljestva narave, koncept delitve pa temelji na pravičnosti, neškodljivosti, zavedanju, spoštovanju do drugega in volji do dobrega – celo ljubezni in najglobljem razumevanju sočutja, ki ju je naša današnja kultura degradirala v najnižji in pogosto sentimentalni pomen. Zagotovo se bo miselna oblika ekonomije delitve sčasoma razvila v bolj moralno in vključujočo idejo, toda vse dokler ne bo prizemljena v političnem pomenu pravičnosti za revne na svetu, bo njena transformativna vizija delitve virov med državami nedvomno ostala v povojih še mnogo prihodnjih let.

Število intelektualcev, ki se zdaj začenjajo ukvarjati z avtentičnim pomenom delitve kot nove ekonomske in politične paradigme, narašča, vendar njihove navdihujoče analize in predlogi na splošno izpuščajo dejstvo, da bi samo s pravično delitvijo obilnih planetarnih virov lahko rešili milijone nedolžnih ljudi, ki vsako leto umrejo zaradi vzrokov, ki so povezani z revščino. Čeprav je zelo spodbudno, da mnogi vrhunski misleci z akademske perspektive proučujejo koncepte delitve, solidarnosti in skupnih dobrin človeštva, se lahko vprašamo, kako bodo te znanstvene definicije dosegle najrevnejše državljane, ki obupno pozivajo svoje vlade, naj delijo vsaj del narodnega bogastva, tako da lahko vsak dan za svojo družino dobijo zadostno količino hrane.

Ta skromna prošnja revnega človeka je resnično utelešenje ekonomije delitve v vsej njeni čistosti in bistvu; kako torej dobro hranjen teoretik ekonomske delitve uspe ignorirati to preprosto resnico? Poziv k delitvi dobrin je v svojih raznovrstnih oblikah vedno izraz zdrave pameti, čeprav se jo lahko čuti na preveč učen način, ki lahko izključi manj izobražene državljane in nas na koncu zmede, vodi v napačno smer in nas zaplete v neskončne hipotetične razprave o pravi poti naprej. Zaradi tega razloga se mora vsaka raziskava o pomenu ekonomije delitve začeti s predhodnim razumevanjem, da je kronično podhranjenost treba odstraniti z obličja Zemlje, kar mora postati vodilna družbena in politična prednostna naloga. Na teh temeljih številni naši načrti in predlogi za izvajanje načela delitve v svetovnih zadevah ne morejo iti v napačno smer.

Razmislimo o analogiji z zdravniki v organizaciji Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières), ki želijo, da se konča norost vojne, vendar se morajo najprej spoprijeti z dejstvom, da vlade na konfliktnih območjih zanemarjajo na tisoče ljudi, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč, ki je v tem žalostnem svetu zelo pomanjkljiva. V nekem smislu je intelektualna zamisel o delitvi v sodobnih družbah pomembna za razpravo in kot hipoteza, vendar pa moramo najprej svojo pozornost usmeriti na milijone ljudi v revnejših državah, ki še naprej trpijo zaradi hudega pomanjkanja, brez kakršnekoli državne pomoči ali javne podpore.

Poskusite razmisliti o notranjem odnosu, ki ga imate med svojimi dnevnimi skrbmi v relativno privilegiranem in udobnem gospodinjstvu, z resničnostjo življenja osebe, ki v tem trenutku umira zaradi bolezni, ki jo je mogoče preprečiti, ali zaradi podhranjenosti. Vaše srčno zavedanje o življenju tistih, ki so manj srečni od vas, in vaše zasebne namere, da bi nekaj storili za končanje te duhovne blasfemije v naši skupnosti – to zavedanje je samo po sebi zavedanje o potrebi po ekonomiji delitve, ki bi jo uvedli po vsem svetu. Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža prek srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin.

Ste v naročju že kdaj držali nekoga, ki v revni regiji, kot je podsaharska Afrika, umira zaradi podhranjenosti, z vedenjem, da je vaši družini in prijateljem zagotovljen dostop do ustrezne hrane, zdravstvenega varstva, stanovanja in sanitarij kot temeljnih človekovih pravic? Iz te globoke in tragične izkušnje bo vaše razumevanje ekonomije delitve v vašem srcu in mislih zagotovo prevzelo drugačno resonanco in pomen, verjetno pa ne bo usmerjeno samo vase in na eno prednostno družbeno skupino.

Razmislite tudi o osebi, ki izgubi dragega družinskega člana zaradi neozdravljive bolezni ali tragedije, nato pa z ustanovitvijo dobrodelne organizacije ali kampanje za družbene spremembe spremeni svoj življenjski cilj, s čimer prepreči drugim, da bi doživeli podobno tragično usodo. Kot posledica žalostnega dogodka v življenju te osebe se je njena notranja zavest in empatija nedvomno izrazito razširila in preusmerila, medtem ko je njegova prejšnja samozadovoljnost glede tega vprašanja popolnoma izginila. Takšno je upanje za idejo o ekonomiji delitve in v nepredstavljivem obsegu, če lahko milijoni ljudi, ki uživajo ustrezen življenjski standard, skupaj razširijo svojo empatično zavest, ki zajame tudi nepotrebno pomanjkanje, ki ga občutita revnejši dve tretjini svetovnega prebivalstva.

Ne trudimo se razmišljati o globljem filozofskem pomenu sočutja v teh pomanjkljivih analogijah, temveč preprosto poskušamo, z neposrednimi človeškimi pojmi, opazovati potrebo po večjem zavedanju v naših družbah s pomočjo zdravega razuma, ki izhaja iz angažiranega srca. Ne gre samo za potrebo po ukinitvi grozljive resničnosti lakote in revščine, ki ogrožata življenja; gre tudi za ljubezen v najbolj splošnem in pragmatičnem smislu, izraženo s civiliziranim in moralnim odnosom do življenja, ki skrbi za nepotrebno trpljenje drugih. Avtor govori o pomenu ljubezni z globoko duhovnega in psihološkega vidika, kar je motivacijska energija, ki lahko prinese popolno preusmeritev človekovega življenja, ko enkrat srčno zavedanje določa posameznikovo notranjo držo in vedenje.[4]

Psihološko in duhovno preobrazbo posameznika lahko opazujemo s prebujanjem srca na skoraj vsakem področju človeške dejavnosti in zmotni zagovorniki skomercializirane ali personalizirane oblike ekonomije delitve pri tem pravilu zagotovo niso izjema. Vse, kar lahko upamo, je, da se bodo današnji samozvani delitelji zavedali, kako degradirajo višji pomen tega napačno uporabljenega načela, nato pa bodo spremenili svoje načine, tako da se bodo pridružili milijonom drugih, ki se zavzeto bojujejo za pravičen svet, ki ne dopušča nikogaršnjega trpljenja ali umiranja zaradi pomanjkljivega dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin.
 


II. del: Od notranje k zunanji ekonomiji delitve


Zdaj pa svojo pozornost posvetimo notranjemu pomenu ekonomije delitve, pri čemer moramo upoštevati, da jo z duhovnega ali psihološkega vidika ne moremo jasno opredeliti z besedami, kajti pomen delitve izhaja iz srca in ne le iz intelektualne aktivnosti. Tudi pri razumevanju delitve na najnižji ravni, to je na osebni in lokalni, o čemer smo že predhodno na kratko razpravljali, verjetno ne bomo doumeli resničnega pomena njenega potenciala, dokler naših misli ne bo ves čas usmerjalo srce.

Naj bo srce arhitekt naše ekonomije delitve, ki jo moramo zgraditi z zavestjo in z ljubeznijo, kajti v nasprotnem primeru ne bo nikoli vodila do boljšega sveta, ki si ga želimo. Več milijonov let smo že preizkušali vse mogoče načine, skozi vse epohe in civilizacije, ki so se ponosno pojavile in že zdavnaj izginile; samo ljubezni in srca nismo še nikoli upoštevali! Toda kako bomo vedeli, kdaj bo človeštvo sprejelo notranji pomen ekonomije delitve s pomočjo zavedanja angažiranega srca? Prepričani bodimo, da tega ne bo, dokler ne bo velik del svetovnega prebivalstva združen in bo z žarom izražal svojo iskreno odločenost, da se povsod po svetu enkrat za vselej konča revščina v vseh svojih pojavnih oblikah.

Takšne besede je preprosto izreči, a veliko težje razumeti kot resničnost v vsakdanji zavesti neštetih milijonov navadnih ljudi. Kako lahko potemtakem navznoter zaznamo preobražajoče vidike ekonomije delitve, ko pa ta od nas zahteva, da imamo holističen pogled na svet, ki ga v naših današnjih družbenih in kulturnih idejah le redko zaznamo? O zgornji razpravi lahko začnemo poglobljeno razmišljati in potem pri sebi reflektiramo o globljem pomenu delitve v našem razdeljenem svetu, s svojo intuicijo pa bomo morda tako zaznali in začutili čustveni pomen tega, kar avtor poskuša izraziti.

Sočutje v najvišjem duhovnem smislu pomeni zavedanje o dobrem v celoti, ne samo v omejenem delu; zato ni absolutnega sočutja v zavesti, ki je omejena na dobro katerekoli posamezne osebe, družine, skupnosti ali naroda. V nobenem smislu ni nič narobe, če je naša zavest na splošno okupirana z dobrim v naši soseščini ali v družbeni skupnosti, če pa želimo zaznati celovit pomen ekonomije delitve, moramo razširiti tudi našo empatično skrb glede potreb vsega sveta, kar od nas zahteva, da sprejmemo vizijo enega človeštva z iskrenostjo, poštenostjo in zrelostjo. Najprej moramo poskrbeti za lastno skupnost, vendar pa moramo svojo pozornost nameniti tudi navzven – kot da smo na primer poklicani, da nahranimo svojega soseda, ki je lačen, preden se ozremo na ves svet, da bi videli, ali so zadovoljene potrebe vseh ljudi.

Duhovno in holistično razumevanje ekonomije delitve torej pomeni, da se nič več ne ločujemo od preostalega človeštva bodisi navznoter bodisi navzven. In v tem smislu je notranji pomen delitve daleč od kakršnegakoli sistematičnega načina komercialne menjave blaga ali storitev; to pomeni »biti z drugim« v vseh pogledih – sočutno, moralno, etično in ljubeče. To pomeni, da se zavedamo obstoja duše in njenega namena, kar je ezoterična resničnost, ki je še nismo doumeli z vsemi posledicami, ki jo to spoznanje ima za našo materialistično in skomercializirano kulturo. To pomeni tudi »ne povzročati škode«, kajti nasprotje delitve vedno povzroča škodo, saj vselej vodi k ločevanju in konfliktu, ki ju v glavnem opredeljujejo naš pohlep, sebičnost, sovraštvo in predvsem naše samozadovoljstvo ter brezbrižnost.

Toda večina nas je tako pogojena s kulturnimi normami naših disfunkcionalnih družb, da smo popolnoma slepi za te višje pomene delitve, tako da ne razumemo njene izjemne vsestranskosti in pomembnosti za naš duhovni razvoj. Zato je zamisel o ekonomiji delitve mnogo, mnogo večja, kot si večina izmed nas zdaj lahko predstavlja. Če uporabimo metaforo obrtnika, ki z materialno snovjo gradi oblike, so resnični inovatorji ekonomije delitve zadolženi za ustvarjanje oblik z energijo ljubezni; za primarno konotacijo delitve v človeškem in duhovnem smislu je njen dokaz o obstoju ljubezni – ljubezni, ki pomeni, da dajete in ne želite ničesar v zameno. Zdaj si zamislimo, da obrtnik v naši metafori želi, da se njegovo poslovanje prepozna po vsem svetu; prav tako lahko vidimo sebe, kako si prizadevamo za poslovanje z ljubeznijo skozi nesebično služenje človeštvu – in edini način za uvoz in izvoz te ljubezni do vsake države je posplošenje naše zahteve za nepreklicni konec lakote, ki izhaja iz revščine.

Premišljevanje o zgoraj zapisanih mislih nam lahko pomaga bolje razumeti, kako ekonomija delitve nima skoraj nikakršne zveze z družbenimi dejavnostmi in tržnimi transakcijami, ki trenutno opredeljujejo njen pomen. Opredelitev ekonomije delitve bi morala izvirati iz zavedanja o resničnosti notranjega Jaza, katerega razumevanje označuje iskro nečesa novega na tej Zemlji, ki predpostavlja psihološko revolucijo v zavesti človeštva na skupinski ravni. Prav tako se lahko razume, da je bila moralna ali duhovna zamisel o ekonomiji delitve z nami že tisočletja, utelešena v številnih ezoteričnih in verskih doktrinah in se je izražala v simbolni interpretaciji Kristusovega načela. Če si želite izposojati iz krščanske frazeologije, takšna razlaga notranjega pomena delitve med posamezniki vodi v zavedanje o Kristusu v vas, v nasprotju s preprostim pogledom na delitev v sodobni tržni družbi, ki ne vodi k ničemur in ne ponuja nič drugega kot lastno lagodje, udobje in začasno čustveno zadovoljstvo.

To vodi k duhovni utemeljitvi naše trditve, da načelo delitve v prvi vrsti pripada revnim in zato prebiva v notranjem zavedanju srca, ki ga v sebi nosi sleherni posameznik, kar je na raznolike načine izraženo v vseh starodavnih spisih in naukih o pravičnih človeških odnosih. Duhovna zamisel o delitvi zagotovo ni nikoli pripadala vase usmerjenemu pojmu družbene blaginje, ki ga danes poskušamo uresničiti, vendar tako, kot da po svetu ni na milijone lačnih ljudi; kot da ne obstajajo ogromni presežki zalog hrane in drugih ključnih dobrin; kot da ne obstajata ustrezna tehnologija in delovna sila, da bi te nepogrešljive dobrine transportirali tja, kjer so najbolj nujno potrebne.

Obstaja torej opazna razlika med pomenom delitve kot običajne prakse med ljudmi v njihovem vsakdanjem življenju in med božanskim načelom delitve, ki ga je mogoče razumeti samo z inteligenco prebujenega srca in uma. Če bi lahko v meditaciji dvignili svojo zavest in se pravilno uskladili z načelom delitve kot božanske zamisli, bi bilo vse, kar bi videli, ko bi odprli oči v svet, nepravičnost na vseh področjih in nespametna ravnodušnost, ki dopušča, da milijoni kot muhe umirajo zaradi lakote, medtem ko se drugje hrana prepušča gnitju in se meče stran v ogromnih količinah.

Vendar pa ne moremo rešiti teh nezaščitenih žrtev naše ravnodušnosti, če naše vlade ne izvajajo načela delitve z velikimi mednarodnimi prizadevanji za zagotavljanje ustreznih stanovanj, zdravstvenih storitev, komunalne ureditve, finančnih transferjev in vsega drugega, kar bi revni prebivalci v manj razvitih državah potrebovali za življenje v dostojanstvu in ekonomski varnosti. Šele takrat bomo lahko govorili o resničnih začetkih ekonomije delitve kot svetilniku globalne socialne politike in mednarodnemu razvoju, pri čemer se moramo sklicevati na poročilo Brandtove komisije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, da bi dobili jasen znak, kaj pomeni deliti svetovne vire s celovitim multilateralnim akcijskim načrtom.

Tu je mogoče najti ljubečo, sočutno in zrelo vizijo ekonomije delitve s konceptom nujnega programa izkoreninjenja revščine in ekonomskih reform, ki jih je treba strukturirati prek Združenih narodov, saj so Združeni narodi najboljše upanje, ki ga imamo za vodenje globalnega sistema delitve virov na trajni in strukturni podlagi. Tako kot vlade vidijo Združene narode kot primeren mednarodni organ za odločitev, ali naj bi šli v vojno ali ne, ne glede na njihove nečastne politične motive, je tudi edina globalna institucija, ki bi lahko resnično zastopala skupne interese vseh držav članic pri preoblikovanju odnosov med svetovnim Severom in Jugom. Navsezadnje so bili Združeni narodi ustanovljeni z namenom, da ustvarijo tako možnost kot upanje za pravičnejši svetovni red po drugi svetovni vojni. Kljub potrebi po temeljiti reformi in demokratizaciji sistema Združenih narodov še vedno nihče ne zanika potenciala te organizacije za usklajevanje velikanskega procesa redistribucije pomoči in presežnih virov, da bi se v kratkem času končalo veliko pomanjkanje osnovnih dobrin med ljudmi.[5]

Če povzamemo, lahko zaključimo, da mora biti ideja o ekonomiji delitve univerzalna pri njeni praktični izvedbi; treba jo je utemeljiti na skrbi za pravično distribucijo v nasprotju z zahtevo po maksimalni dobičkonosnosti v okviru ekonomskega tekmovanja; vključevati mora načelo dajanja brez pričakovanja česarkoli v zameno – vse to je treba imeti v mislih v smeri prostega kroženja ključnih dobrin med državami v okviru demokratiziranega sistema globalnega upravljanja. Skoraj nič od tega ni povezano z našimi obstoječimi teorijami in prakso mednarodne pomoči, ki je v sedanji obliki pretežno neprimerna in se pogosto izvaja s pogojevanjem ter v prvi vrsti koristi multinacionalnim korporacijam ali konkurenčnim interesom držav donatork. Šele v drugi vrsti (in pogosto zelo selektivno) tuja razvojna pomoč zagotavlja neposredna sredstva za manj razvite države, da bi se bogastvo prerazdeljevalo in izboljšalo življenje revne večine državljanov, kar bo katerakoli politična skupina za potrebe svoje promocije podprla z natančnimi podrobnostmi.

Ali smo zmožni uporabiti vso svojo domišljijo, da bi si zamislili svet, v katerem vlade izpolnjujejo svojo odgovornost, da vsem prebivalcem zagotovijo ustrezen življenjski standard, kar je že dolgo zapisano v mednarodnem pravu o človekovih pravicah? Svet, v katerem vlogo nevladnih organizacij in dobrodelnih organizacij pri lajšanju človeškega trpljenja končno presegajo dejanja naših vlad, ki skupaj delujejo prek Združenih narodov, pa naj gre za odziv na življenjsko nevarno revščino, konflikte, naravne katastrofe ali prisilne migracije v katerikoli obliki? Svet, v katerem 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic jamči za preživetje vsakega moškega, ženske in otroka brez izjeme, s čimer bi označili najresnejši začetek ekonomije delitve, ki bi se končno gibal v pravo smer, za skupno dobro vseh ljudi?[6]

Možnost uresničevanja te vizije se dejansko ne zdi preveč radikalna ali utopična, če upoštevamo tudi precejšnjo količino finančnega kapitala in bogastva, ki kroži po vsem svetu, in relativno zanemarljive zneske, ki so potrebni, da bi popolnoma odpravili revščino. Toda takšne vizije ni mogoče uresničiti, dokler se večina svetovne javnosti ne posveti temu epohalnemu vzroku, kar pomeni stalni pritisk na vodilne politike, naj ustavitev revščine pomeni njihovo prvo in zadnjo skrb. Ali lahko pričakujemo, da bodo politične elite udejanjile ekonomijo delitve na lastno pobudo, medtem ko sile komercializacije še vedno narekujejo agendo vsakega politika, ki pride na oblast, in to vse bolj in bolj? Ali verjamemo, da lahko korporacijski filantropski milijarderji rešijo svetovne težave v našem imenu, ne da bi navadni ljudje z atributi svojih src sodelovali pri preoblikovanju družbe?

Pazljivo opazujte aktivnosti in namere velikih darovalcev dobrodelnim organizacijam in nevladnim organizacijam, ki se pogosto označujejo za junaške rešitelje revnih z velikimi vsotami denarja za točno določen namen. Tudi če je rezultat njihovega prispevka doseči nekaj relativno dobrega za tiste srečne prejemnike, to še vedno nima nobene zveze z notranjim pomenom ekonomije delitve z vidika duhovne enotnosti in soodvisnosti ali z zunanjim pomenom delitve svetovnih virov, ki mora biti strukturirana s pomočjo nove ekonomske ureditve in znatno prenovljenega in ponovno opolnomočenega sistema Združenih narodov.

Če pa bo filantropist v prihodnje prežet s sočutnim zavedanjem, da je treba revščino v popolnosti odpraviti in da gre za veliko civilizacijsko nujo, ga morda ne bo več privlačilo njegovo komercialno udejstvovanje. Namesto tega bo svoj čas in osebno bogastvo namenjal za uresničevanje sodelovalne ekonomije delitve v mednarodni skupnosti. Morda bo pomagal zgraditi globalno mrežo zagnanih in miroljubnih aktivistov, ko bo enkrat prepoznal, da je to potrebno sredstvo za prepričevanje naših vlad, da prerazporedijo svoje prednostne naloge ter svetu prinesejo mir in pravičnost.

Naj ta misel spodbudi našo domišljijo o tem, kako bi bila lahko videti svetovna podpora ekonomiji delitve, ki temelji na zavezništvu vsake možne organizacije civilne družbe in s podporo usklajene volje neštetih ljudi iz različnih družbenih področij. Tako bo družbeno gibanje za delitev resnično zacvetelo v vsej svoji veličini, okarakterizirano ter animirano z eksplozijo radosti po vsem svetu in prepoznano po služenju najbolj razočaranim in zapostavljenim prebivalcem sveta. Tako bo in tako bomo vedeli, da se je božansko znova prikazalo v fizični obliki, ko bo milijone in milijone ljudi podpiralo 25. člen kot bleščeči svetilnik za rehabilitacijo našega sveta.

*

Veliko moramo še predebatirati, da bi lahko opredelili, kaj v najširšem smislu pomeni ekonomija delitve. Pomembno pa je zavedanje, da se bo naša zavest o njenem pomenu postopoma spreminjala in razvijala po prestrukturiranju celotne arhitekture svetovnega ekonomskega sistema. Razmišljali smo o tem, kako prva stopnja vključuje veliko število ljudi po vsem svetu, ki svoje vlade pozivajo, naj vire redistribuirajo lačnim in skrajno revnim, ki nimajo zadostnega dostopa do osnovnih življenjskih dobrin, kar lahko štejemo za najprimarnejši izraz delitve kot globalnega procesa, ki se postopoma sistematizira z ustvarjanjem pravične ekonomske ureditve. In takrat se bo resnična ekonomija delitve začela razkrivati z novimi načini demokratičnega svetovnega upravljanja in preoblikovati načine trgovanja in financ, ki bodo presegala priporočila, ki jih je predlagala Brandtova komisija leta 1980 ali na primer Stiglitzevo poročilo leta 2009.

Vendar pa ne moremo začrtati alternativnega svetovnega ekonomskega sistema, ki vključuje proces delitve virov kot svoje osnovno načelo delovanja, če hkrati še vedno trpimo zaradi učinkov koruptivnega, ločevalnega in neuravnoteženega sistema, ki deluje v nasprotni smeri. Prav tako kot je treba razgraditi Varnostni svet, preden si lahko zamislimo veličastno prihodnost Generalne skupščine Združenih narodov, je treba sedanji ekonomski sistem učinkovito razstaviti, preden si lahko zamislimo strukture, ki temeljijo na resničnem sodelovanju in delitvi. Teorije in načrti lahko obstajajo, kot je razvidno iz predlogov številnih perspektivnih političnih mislecev in skupin civilne družbe, vendar nihče ne more natančno napovedati morebitne kreacije sistema distribucije skupnih globalnih virov v obdobju naslednjih štirih ali petih desetletij.

Dovolj je reči, da je bila v zadnjih dveh tisočletjih najvišja težnja držav povezana s potrebo po organizaciji in pospeševanju individualnosti vsake države na konkurenčnem svetovnem odru, ki je bila vgrajena v konvencionalne pojme državne suverenosti. Toda z razvojem človeštva ima skupnost držav nalogo, da razširi to preveč izrazito individualnost na mednarodno raven v podporo dobrobiti celote, s tem da države delijo ključne vire in se kulturno orientirajo v smeri idealov nesebičnega služenja.

Zato se pomembnost Združenih narodov kot novega načina globalnega ekonomskega upravljanja realizira na podlagi zaupanja in soglasja, pri čemer vsaka država končno prispeva svoje presežne vire v neko obliko globalnega sklada, ki jih pravično prerazporedi na podlagi potreb in skupne koristi, kar je v nasprotju s povsem komercialnimi razlogi ali strateškimi nacionalnimi interesi. Takšna je najpomembnejša vizija ekonomije delitve, ki lahko spodbuja soodvisnost vseh držav kot ene globalne vasi, hkrati pa spoštuje in ohranja identitete različnih držav z vsemi njihovimi raznovrstnimi kulturami, rasnimi skupinami ter verskimi in političnimi prepričanji.

Za bralca, ki se mu zdi ta vizija preveč nejasna oziroma vsebuje premalo tehničnih podrobnosti, je glavna točka razmišljanja ta, da bo zunanji vidik ekonomije delitve potekal skozi številne stopnje razumevanja v naši zavesti, saj je njen razvoj prepleten in odvisen od postopnega širjenja človeške zavesti. V tej luči se moramo znova vrniti k notranjim dimenzijam načela delitve, saj je zunanji ali družbeni izraz ekonomije delitve izredno obsežen in se s časom brez konca in kraja razvija, njeni izvori pa niso v mislih ali predpisih politike, temveč v latentni človeški sposobnosti duhovnega zavedanja.

Kot smo že prej omenili, je zunanji izraz ekonomije delitve v svoji končni univerzalni obliki odsev naše notranje duhovne enotnosti, ki je osnovna resnica na višjih ravneh bitja ali zavesti, in sicer v realnosti, ki jo nauki večne modrosti (Ageless Wisdom Teachings) poimenujejo kraljestvo duš (Kingdom of Souls). Če lahko to domnevo sprejmemo vsaj kot delovno hipotezo, se nam lahko naše prejšnje misli precej razjasnijo in nas še dodatno navdihujejo, da se bomo poglobili v to temo.

Prisluhnite zahtevam milijonov ljudi po vsem svetu, ki svoje vlade pozivajo, naj nemudoma preprečijo sramotno resničnost nepotrebnih smrti zaradi revščine. Prvo večje priznanje naše notranje duhovne enotnosti bo na zunanji fizični ravni predstavljal dogodek brez primere v zgodovini, ko se bo ogromno število navadnih ljudi združilo v miroljubnem protestu v imenu dobrega za vse ljudi – enega človeštva. Ta veličasten dogodek bo pokazal tudi na dejstvo, da je med pomembnim deležem svetovne javnosti prisotno predhodno soglasje, da zahteva pravičnejšo delitev planetarnih virov. Gre predvsem za tiste, ki se zavedajo, da je to zadnje upanje, da bi preprečili nadaljnjo družbeno, ekonomsko in okoljsko katastrofo. Medtem ko se mnogi s tem nedvomno ne strinjajo, in čeprav številni ljudje ostajajo nezaupljivi ali pasivni zaradi vse slabših trendov svetovne krize, bo dejstvo soglasja znano takoj, ko bodo vlade prisiljene organizirati nujno redistribucijo ključnih virov, da bi rešile sto tisoče umirajočih revežev; to bodo meseci zmagoslavja in radosti.

Srca moških in žensk povsod so nezavedno pripravljena na to soglasje, da se razkrijejo s skupnimi aktivnostmi, združeni za eno zadevo; zatirani in zanemarjeni reveži so prav tako vedno pripravljeni, da dodajo svoj glas, ko bo nastopil pravi čas. Takrat in šele takrat bo resnično gibanje za delitev prepoznano kot miroljuben in nepopustljiv pojav z močjo, ki bo določala politiko svetovnih vlad. Potem bodo vsi, ki sodelujejo pri tem vzroku vseh vzrokov, gibanju vseh gibanj, natančno vedeli, kakšne ukrepe bi morali sprejeti kot subjektivno poenotena skupina, ki je motivirana s svojo nepremagljivo skrbjo za velike potrebe drugih.

Iz teh napovedi bi moralo biti jasno, da reformiranega in pravičnega redistributivnega ekonomskega sistema ni mogoče strukturirati brez zavesti navadnih ljudi, da bi ga najprej sprejeli in nato vzdrževali njegovo trajno izvajanje. To nas sili, da sami pogledamo navznoter z iskrenim umom, če želimo videti odgovor na vprašanje, ki obremenjuje vsakega napredno usmerjenega političnega misleca – to je, kako lahko zares dosežemo ekonomijo delitve, ki bo delovala na mednarodni ravni in zadovoljevala osnovne potrebe vseh ljudi, ob spoštovanju zmožnosti planetarnega okolja.

Dokler v naših družbah ne vzpostavimo bolj radostnega, participativnega in zaupanja vrednega načina življenja, v svetu ne bo ekonomije delitve, ki bi vsakomur in vsaki družini koristila v enaki meri. In dokler ne bo vsak človek imel ekonomske varnosti in svobode, ki je potrebna za raziskovanje njegovega prirojenega ustvarjalnega potenciala, ne bomo imeli razvijajoče se paradigme delitve, ki bi manj obremenjevala vire na prenaseljenem planetu. Nikakršna ideja o ekonomiji delitve ne more vztrajati daleč v prihodnost, ne da bi prej omenjena sposobnost večine prebivalstva sprejela zavedanje o celoti, pa tudi o posameznostih. Zavedanje, ki razume, kako pomembno je, da človeštvo živi skupaj s čutom za enotnost in enost, brez grožnje pomanjkanja in konfliktov. Zavedanje, ki usmerja vsakega posameznika k enostavnejšemu in pravičnejšemu življenjskemu standardu, upoštevajoč resnost podnebnih sprememb in degradacije okolja, ki je zdaj daleč od skrbi večine ljudi v pretirano potrošniških družbah.

In če bomo sami lahko prepoznali prva znamenja tega novega zavedanja, ki se začenja razvijati v okviru naprednega razmišljanja in eksperimentiranja, potem bomo prav tako zaznali tudi končni cilj, kamor nas ta širitev zavedanja vodi – v smeri novih načinov ekonomske izmenjave in družbenih odnosov na podlagi neposredne menjave dobrin (barter). Resnična narava ekonomije delitve na lokalni ravni je neločljivo povezana s sodobnimi pojmi o ekonomiji daru, pri čemer je vloga denarja kot sredstva za menjavo dobrin drugotnega pomena v korist notranje družbene težnje k prostovoljnemu dajanju in prejemanju. Zato dovolite svojemu umu, da intuitivno spozna družbene in kulturne posledice izvajanja načela delitve na svetovni ravni, kot je vključeno v celovito razmišljanje, ki smo ga poudarili zgoraj:

  • Prvič, s pomočjo nujnega programa, ki ga organizirajo vlade s sodelovanjem v okviru mednarodnih agencij za redistribucijo ključnih virov za omilitev obsega lakote in življenjsko ogrožajoče revščine.
  • In drugič, s pomočjo prestrukturiranja globalne ekonomije, ki bo vključevala sistemske procese delitve naravnih virov in ključnih dobrin kot svoje temeljno operativno načelo, ločeno od motiva dobička in monopolističnih zasebnih interesov.

Kaj predvidevamo kot rezultat takšne medvladne ekonomske ureditve, ki se postopoma razvija več desetletij, kjer se bo prevladujoča moč velikih bank in drugih finančnih institucij prenesla na demokratično reformiran in zaupanja vreden sistem Združenih narodov? Razumljivo je, da se bosta ideja in obstoj ekonomije delitve sčasoma razvila v nekaj precej drugačnega, v naprednejši sistem globalne neposredne menjave dobrin (barter) in menjave, za kar bomo morda potrebovali nov leksikon politične ekonomije, da bi ga lahko opisali. To ne bo neposredna menjava dobrin, kot nam je znana zdaj, kot primitivna oblika recipročne trgovine, ki je bila nekoč značilna za arhaične družbe. Namesto tega poskušajte vizualizirati kompleksen sistem globalnega upravljanja virov, ki se bo upravljal s sodobnimi množičnimi informacijskimi tehnologijami in kompleksnimi prometnimi omrežji ter bo vzdrževal zadostno in trajnostno kroženje blaga in virov v skupni lasti med vsemi narodi.

Tu se ne ukvarjamo s podrobnostmi, kako lahko deluje takšna prihodnja ekonomska ureditev, saj je treba odgovoriti na neskončna hipotetična vprašanja o tem, kako lahko dosežemo univerzalno in brezplačno distribucijo ključnih virov, zlasti v zvezi z velikimi javnimi storitvami, kot sta oskrba z energijo in vodo. V tem trenutku je pomembneje upoštevati notranje spremembe, ki jih mora narediti človeštvo, da bodo te zunanje ekonomske spremembe postale izvedljiva realnost, iz katere smeri raziskovanja lahko razberemo, da bo človekova nagnjenost k izražanju volje do dobrega, radosti, ustvarjalnosti in gospodarnosti vpeta v sleherni nov svetovni ekonomski sistem, ki vključuje načelo neposredne menjave dobrin (barter) v svoje temeljne mehanizme in institucionalni okvir.

Začnemo lahko preprosto razmišljati o tem, kakšna bo neposredna menjava dobrin (barter) med posamezniki na širši ravni, če pri tem ne bo zraven denarja ali dobička, kar bo vodilo do poenostavitve želja in potreb, zmanjšanja stresa in pohlepa ter sprostitve večje svobode in notranje ustvarjalnosti. Od tod lahko dojamemo nejasno spoznanje, kako bo to novonastalo medsebojno izražanje zaupanja in volje do dobrega samodejno olajšalo uvedbo neposredne menjave dobrin kot ekonomskega sistema v različnih državah, v skladu s posebnimi pristopi, ki ustrezajo okoliščinam, kulturi in tradiciji. In prav ta proces neposredne menjave dobrin bo olajšal in vzdrževal uvedbo globalnega sistema neposredne menjave dobrin med državami sveta, kot da bi človeštvo doseglo fazo, ki spominja na veliko kolonijo mravelj, ki sodelujejo v dobro celote, z Združenimi narodi, ki predstavljajo našo metaforično kraljico mravelj.

Takšen rezultat ne bi smel pomeniti vrnitve na predkapitalistične modele trgovine in potrošnje; kajti to je ekonomija, ki jo vodijo sile komercializacije z nebrzdano tržno konkurenco, ki nas zavira v evoluciji in pripravlja mlade k uresničevanju materialističnih ciljev in sebičnih ambicij. Ni razloga, da si ne bi mogli zamisliti trajno mirne, pravične in trajnostne svetovne ureditve, ki bo absorbirala vse dobro iz dosedanjega človeškega napredka v tehnologiji in znanosti, hkrati pa bo vključevala tudi proces brezplačne menjave osnovnih dobrin kot temelja družbeno-ekonomskih odnosov. In nobenega razloga ni, da domnevamo, da takšna civilizacija ne bo vključevala večje vloge zasebnega podjetništva in tržne konkurence na tistih življenjskih področjih, ki niso povezana niti z zadovoljevanjem osnovnih človeških potreb niti s trajnostno distribucijo neobnovljivih virov.

Če lahko sprejmemo te splošne predloge, se lahko strinjamo, da sta pot delitve in prostovoljna preprostost neločljivo povezana z morebitno uvedbo naprednega sistema neposredne izmenjave in menjave dobrin med skupnostjo narodov. Dejavnosti vlad, ki sodelujejo pri uvajanju teh novih ekonomskih procesov na mednarodni osnovi v korist vseh zainteresiranih, bodo nujno potekale vzporedno s podobnimi procesi, ki se izvajajo po državah in v občinah, lokalnih skupnostih ter soseskah. Sočasno s temi spremembami, ki so jih po lastni volji sprejeli državljani in države, smo končno lahko priča dokazu, da lahko človeštvo živi bolj preprosto in enakopravno v okviru zmožnosti te bogate Zemlje.

Tako je večji simbolični pomen ekonomije delitve mogoče povzeti z naslednjimi izrazi: pomenil bo skorajšnji konec ere, ki je opredeljena s prevlado materialnih in komercialnih vrednot, in bo pomenil ponovno uveljavitev neposredne menjave dobrin (barter) kot temeljnega načela ekonomske menjave prvič v sodobni zgodovini, tokrat na višjem nivoju, ki bo zagotovil nadaljnji duhovni razvoj naše rase.

 


III. del: Duhovna vzgoja za Umetnost biti


Spet se moramo vrniti k prvotni predpostavki našega raziskovanja, kajti nobena izmed teh prihodnjih preobrazb ni predvidena brez obsežnega izražanja sočutja in zavedanja v celotni človeški populaciji, ki jo je treba vzgajati in navdihovati z novim izobraževanjem, ki bo temeljilo na več duhovnih vrednotah. Četudi z veliko zavzetostjo sprejmemo idejo o izvajanju ekonomije delitve v njeni najbolj univerzalni obliki za prihajajočo dobo, smo prepuščeni realnosti moderne dobe, za katero sta značilna pohlep in ravnodušnost brezštevilnih milijonov ljudi ter sistemska krivičnost skorumpirane svetovne ureditve, kar težko ignoriramo v kakršnikoli viziji trajnostne prihodnosti.

To za nas pomeni izziv, ki zahteva veliko več kot le konvencionalno izobraževanje, ki ga v formalnem smislu poučujejo šole in univerze. Kajti nujna je potreba po izobraževanju v smislu, da postanemo bolj duhovno ozaveščeni o sebi, to zavedanje pa mora nekako zajeti naše lastno razdiralno mišljenje, ki ovira angažiranje našega srca, in našo neopaženo družbeno pogojenost, ki služi za ohranjanje poti ločevanja iz preteklosti. Prevladujoči pojem ekonomije delitve je v tem pogledu pomemben primer, saj se ne vrti znova samo okoli nas in naših samozadovoljnih stališč, kot da človeštvo v svoji celovitosti ni del našega vsakdanjega razmišljanja in filozofije?

Pomanjkanje prave izobrazbe v naših družbah torej osvetljuje našo osnovno dilemo, da je torej ekonomija delitve izvedljiva ideja, potencialno kolosalna in planetarna ideja, če jo uresničimo na povsem vključujoč in moralni način, tako da najprej vso svojo pozornost osredotočimo na potrebe revne večine ljudi na svetu, ki se bojujejo za preživetje. Kot smo že poudarili, je to edino upanje, da se lahko ekonomija delitve sčasoma pravilno vzdržuje in se nenehno krepi, čeprav smo zdaj lahko zgolj neme priče svetovne begunske krize, kjer vidimo, kako zelo se je naše izobraževanje oddaljilo od preprostega razumevanja pravilnih človeških odnosov.

Tudi v najnaprednejših demokratičnih družbah zahodne Evrope se nismo učili, da bi delili dobrine s tistimi, ki imajo manj sreče kot mi. Če bi bili vsi, od zibelke do groba, prežeti z vrednotami delitve in sodelovanja, kriza množičnega razseljevanja ljudi in negotovosti, ki jo povzročajo nesmiselni regionalni konflikti – k temu pa v veliki meri prispevajo zahodne zunanje politike –, zagotovo nikoli ne bi dosegla tako kritične faze. Ker pa se je kriza manifestirala kot osupljiva ponazoritev našega neenakega sveta, njenih globokih vzrokov ni mogoče razrešiti brez uveljavljanja načela delitve v svetovne zadeve, s čimer se spet vrnemo k naši osrednji predpostavki. 

Veliko moramo še raziskati v zvezi s potrebo po bolj holističnem in duhovnem izobraževanju, da bi lahko podprli ekonomijo delitve, zato za naše trenutne namene podajamo le bežen pregled za morebitno obliko in transformativne posledice ekonomije delitve. Brez dvoma je treba na novo izobraževanje gledati v obliki šolskih lekcij za majhne otroke, s katerimi se lahko naučijo pomena delitve v osnovnih družbenih, ekonomskih in političnih pogledih ter spoznajo, zakaj je to preprosto načelo tako pomembno za našo planetarno blaginjo in preživetje.

Poudarili pa smo tudi, kako je načelo delitve po svoji naravi duhovno in zato zahteva učenje višjega ranga, ki lahko vključuje zavedanje notranjega Jaza pri kateremkoli otroku ali odraslem, pri čemer posameznika vodi k prepoznavanju dejstva (tako prek zavestnega razumevanja kot tudi intuitivnega spoznanja), da je človeštvo ena soodvisna entiteta, ki se izraža prek milijarde osebnosti, ki so si med seboj enakopravne in potencialno božanske.

Zato je treba preučiti notranji pomen ekonomije delitve in na koncu tudi razumeti, kaj mnogi religiozni in duhovni misleci razumejo pod pojmom Umetnost življenja. Na žalost je jasno razlago tega pojma težko razložiti na naši sedanji stopnji človekovega in duhovnega razvoja, ko smo očitno tako daleč od vrste izobrazbe in družbenih okoliščin, ki bodo omogočale razumevanje življenja kot oblike umetnosti. Upoštevati moramo tudi, da globljega razumevanja tega predmeta ni mogoče doseči brez ustreznega poznavanja duhovne konstitucije človeka, za kar se bo moral bralec obrniti na ustrezne avtoritete, ki nam priskrbijo podrobnejše informacije o novih izobraževalnih metodah in ciljih prihodnosti, o čemer je govor v knjigah Alice Bailey.[7]

Vendar pa marsikaj o tem lahko spoznamo tudi samostojno, s samokontemplacijo in z logičnim sklepanjem o tem, kako mora nov ekonomski sistem, utemeljen na načelu delitve, iti z roko v roki z mogočnimi spremembami v notranjem življenju človeštva, kar bo vodilo do neizmerne širitve človeške zavesti in k naglemu napredovanju naše skupne duhovne evolucije.

Da bi nadaljevali takšno raziskovanje, je koristno razmišljati o družbenem in kulturnem izrazu ekonomije delitve v smislu Umetnosti biti, ki je neposredno povezana z Umetnostjo življenja, vendar je po svojem pomenu in posledicah precej drugačna. Eno brez drugega ne more biti, saj se Umetnost biti nanaša na notranjo stran življenja, ki se navzven v svetu izraža s pomočjo naših človeških odnosov in različnih načinov družbene organizacije. Lahko bi poenostavili z besedami, da se Umetnost biti nanaša na notranje, medtem ko Umetnost življenja zadeva zunanje. V resnici gre za duhovno plehkost, ki jo mora človek spremeniti od znotraj, če želi spremembe navzven, na kar se v glavnem nanaša Umetnost biti – namreč na odkrivanje lastne božanske narave, ki obstaja znotraj vsakega posameznika in išče izraz skozi pravilne človeške odnose.

Zato naj bi v tem času najbolj vzbudila našo pozornost Umetnost biti in ne Umetnost življenja, kot je pogosto opisano, saj je prav Umetnost biti tista, ki bo v veliki meri opredelila izobraževanje v novi dobi v naslednjih fazah razvoja. Kako je lahko videti ta višja stopnja duhovne izobrazbe, je zunaj dosega našega sedanjega razmišljanja, čeprav to lahko povzamemo z besedami, da se nanaša na zavedanje duše in njenega namena z meditacijo, ezoteričnimi študijami in služenjem človeštvu. Takšna so že od nekdaj sredstva, ki nas nazadnje pripeljejo do samouresničenja (ali Umetnosti biti), o katerih nam govori Nauk večne modrosti, ki so ga človeštvu postopno posredovale različne tradicije v tisočletjih. Toda tudi tu moramo priznati svojo sedanjo težavo, saj ne morete prakticirati ali uresničevati Umetnosti biti s pogojenim umom ali poskušati razumeti njegovega pomena le intelektualno. Pravzaprav nas sam proces iskanja smisla Umetnosti biti vodi v postopno de-pogojevanje in torej bolj zavestno zavedanje in notranjo svobodo.

Že prejšnja izjava nam lahko daje veliko snovi za preudarjanje in razmislek, čeprav morda zveni enostavno. Dokler nam primanjkuje celo nepopolnega razumevanja, kaj Umetnost biti pomeni in predstavlja v tej smeri, ni mogoče izraziti Umetnosti življenja na individualni ali skupinski osnovi, zlasti v naših nepravičnih družbah, ki ne zagotavljajo dovolj izobrazbe ali notranjega prostora, da povprečna oseba lahko raziskuje, zaznava in izrazi namen svoje duše.[8]

Najlažje pa se lahko vključimo v tiste družbene prakse in altruistično vedenje, ki so najbolj bled odsev Umetnosti življenja v današnjem hitrem in raztresenem načinu življenja – kot so dejavnosti okoljskega recikliranja, dobrodelna prizadevanja in manj komercialni vidiki ekonomije delitve v oblikah, ki so značilne za lokalna okolja. Čeprav so te dejavnosti vredne in pogosto nujno potrebne, pa nikakor ne predstavljajo prevladujoče družbene zavesti o tem, kaj pomeni živeti neškodljivo, preprosto in v pravilnem odnosu do narave ter vseh čutečih bitij. Po definiciji ni »umetnosti« življenja, razen če gremo navznoter, da bi raziskali resničnost notranjega Jaza in poskušamo to zavedanje izraziti v vsakdanjem življenju.

Ne glede na težavnost jezikovnega izražanja, ki ogroža to razpravo, je še vedno koristno razmisliti o Umetnosti življenja, ko preučujemo duhovni oziroma notranji pomen ekonomije delitve. V ta namen je mogoče Umetnost življenja na splošno opredeliti kot intuitivno razumevanje in zavedanje pravilnega človeškega odnosa med celotnim svetovnim prebivalstvom ter njihovih individualnih in družbenih sredstev, da se lahko uporabljajo tudi v prihodnosti. Toda v vsaki takšni definiciji je spet naš problem, kako lahko z jasnostjo govorimo o novem načinu življenja na Zemlji, ki temelji na pravilni usmerjenosti človeka do sebe, do svoje družbene skupnosti in naravnega okolja, ko moramo načelo delitve šele uvesti v svetovne zadeve?

Morda se bo zamenjalo veliko generacij, preden bo običajna praksa Umetnosti življenja zaščitni znak naših skupnosti, z vsemi povezanimi notranjimi lastnostmi ponižnosti, poštenosti, iskrenosti, nenavezanosti in neškodljivosti. Poleg tega ne more obstajati Umetnost življenja, ki bi uspevala brez razcveta sočutja po vsem svetu, saj je to predpogoj, da se človeštvo postopoma zaveda, da mora Umetnost biti voditi našo planetarno evolucijo. Skratka, o tej tematiki ne moremo govoriti z natančnostjo in prepričljivostjo, saj je nova civilizacija tista, ki bo razkrivala prevladujoče zavedanje o Umetnosti biti oziroma samouresničevanja, in se tako definirala v zunanjih načinih družbene organiziranosti.

*

Pri nadaljnjem razmišljanju o tem problemu zavedanja za podporo ekonomije delitve lahko odkrijemo tudi duhovni oziroma ezoterični pomen Združenih narodov in nejasno povezavo med prihodnjim napredkom te velike mednarodne organizacije ter ustreznim razvojem novega izobraževanja. To se lahko zdi samoumevno, če sprejmemo, da morajo Združeni narodi nekega dne izraziti dejstvo pravega odnosa med državami članicami z njihovimi različnimi kulturami in različnimi stopnjami materialnega razvoja, kar je treba najprej doseči s prihodnjo supervizorsko funkcijo Združenih narodov pri nadziranju prerazporeditve virov za doseganje bolj uravnoteženega globalnega ekonomskega sistema.

Če pravilno govorimo o resnični in globalni ekonomiji delitve, ki je danes še v povojih, potem so tudi Združeni narodi v najbolj embrionalni fazi izražanja svojega potenciala kot najvišjega mednarodnega organa, ki predstavlja svetovno voljo do dobrega. Toda kako bodo Združeni narodi dosegli to vzvišeno vlogo, v kateri bodo postali za človeštvo veliko pomembnejši, simbolično gledano kot le medvladna institucija z množico birokratskih uradov in specializiranih agencij?

Nadalje smo dolžni sodelovati s svojo duhovno inteligenco in intuicijo, da odgovorimo na to vprašanje, saj so pravilni človeški odnosi očitno povezani z interakcijo različnih skupin ljudi, ki jih na splošno razumemo v smislu suverenih narodov, različnih kultur in ras. In prav prisotnost ter energija prenovljenih Združenih narodov lahko posredno izobražuje vse te skupine, da dvignejo svojo zavest nad nacionalno, kulturno ali rasno identiteto in tako prepoznajo naš subjektivni medsebojni odnos in nadidentiteto kot Eno človeštvo.

Žal večina ljudi nima predstave o prihodnjem duhovnem pomenu Združenih narodov in zato bi ta opažanja lahko zvenela kot posledica pretirano bujne domišljije. Za zdaj je malo takih, ki Združene narode zelo cenijo, saj ima organizacija številne pomanjkljivosti in sprejema slabe kompromise, vendar bi morali biti previdni, če bi pomembnost te organizacije izpustili iz rok, še preden bi z notranjega vidika življenja poskušali dojeti, kaj njen obstoj predstavlja.

Za začetek je treba doumeti, kako popolnoma delujoča ekonomija delitve dejansko zagotavlja globalno strukturo oziroma zunanje telo za naddušo, ki bi svoj namen izražala prek skupin, ki služijo človeštvu. S tega ezoteričnega vidika je duhovni namen Združenih narodov prenesti energijo, ki je vpeta v gibanje ekonomije delitve, in to energijo usmeriti – s še drugimi lastnostmi duše – k vsem narodom in državam. To nas pripelje do nove interpretacije nujnega programa redistribucije virov in globalnih ekonomskih reform, ki ne zadeva samo pravilne distribucije dobrin in storitev, da bi preprečili dolgotrajno tragedijo množičnega stradanja ali množičnega pomanjkanja med ljudmi. Poleg tega pomeni tudi začetno fazo širjenja energije duše po vsem svetu z učinki, ki bodo sčasoma dali nove odmeve in dejanski pomen besedam »svoboda«, »mir«, »zaupanje«, »ljubezen« in »pravičnost«.

Ali nam to pomaga, da vsaj okvirno dojamemo, kako lahko Združeni narodi izrazijo resnični pomen izobraževanja, torej ne samo v formalnem smislu s šolskimi ali institucionalnimi programi, temveč skozi spremembe, ki se bodo v človeški zavesti porodile iz njegove vnaprej določene bodoče vloge in razvijajočega duhovnega namena? Tako kot ima duša duhovni namen, da služi človeštvu v skladu z evolucijskim načrtom, imajo Združeni narodi potencialni duhovni namen, ki pravzaprav pomeni potrditev in izraz resničnosti Kraljestva duš kot vidnega dejstva na Zemlji. Uvedba programa nujne redistribucije dobrin bo torej pomenila, da človeštvo končno začenja izražati zavest o sebi kot o soodvisnem organizmu utelešenih duš, in v tem smislu lahko na takšen program gledamo kot na začetek nove dobe oziroma, za lažje razumevanje, kot Dobo srca.

Naj povemo še drugače: neprekosljiva mobilizacija mednarodnih prizadevanj za ozdravitev naše civilizacijske krize bo simbolizirala srca človeštva, ki bodo pomen »ekonomije delitve« postavila na svoje pravo mesto, hkrati pa bo simbolizirala tudi prvo fazo postavitve Združenih narodov na njihovo pravo mesto skozi dinamično manifestacijo svetovne volje do dobrega. In uvodno svetovno izražanje volje za dobro lahko vodi človeštvo k boljšemu razumevanju namena duše in pravilnih človeških odnosov, s čimer smo že seznanili, kar pomeni napredovanje Božanskega načrta v zavestnem sodelovanju z Duhovno hierarhijo našega planeta, ki se odpira navzven, na fizično raven. [9]

Obstaja več načinov, kako lahko Združeni narodi podprejo izražanje pravilnih človeških odnosov in s tem pomagajo izobraziti človeštvo:

  • Z nadzorom izvajanja načela delitve v svetovnih zadevah, s čimer se bosta vzpostavila pravičnost in ravnovesje pri delitvi virov med državami.
  • Z zagotavljanjem globalne strukture oziroma zunanjega telesa, ki lahko duhovni Hierarhiji omogoči, da bo z zavestnim sodelovanjem s človeštvom prvič v dolgih tisočletjih navzven izpeljala Božanski načrt, in to z nesluteno hitrostjo v naši planetarni evoluciji.
  • S predstavitvijo njihovega duhovnega namena bo potrjena resničnost Kraljestva duš na Zemlji. To lahko simbolično razumemo v smislu Kristusovega načela, ki predstavlja srčno središče človeštva, medtem ko njegovo razumsko središče predstavlja prihodnja dejavnost Združenih narodov v vseh njenih razsežnostih.

Zaradi vseh teh razlogov, ne glede na to, ali so danes videti za lase privlečeni ali težko razumljivi, je, kot vsaj lahko upamo, jasno, da bi bilo treba vsakršno resnično pojmovanje ekonomije delitve od tega trenutka usmeriti v odnos Združenih narodov do preostalega sveta, z odprtim umom za njegove višje duhovne možnosti kot opolnomočena mednarodna organizacija.

Preprosta metafora, ki nam pri tem lahko pomaga, je razmislek, da je energija Ljubezni razdrobljena po tej Zemlji, skoraj kot neizmerna sestavljanka univerzalnih razsežnosti. Vsaka država mora rešiti to planetarno sestavljanko, ki je stara toliko kot človeštvo samo, saj vsi narodi sveta predstavljajo enako pomemben in edinstven del celote. Sredstva za vnovično sestavo teh delov so resnično preprosta, saj morajo vključevati skupno združevanje vseh razpoložljivih financ, zmogljivosti in presežnih virov skupnosti držav, da bi odpravili vse hujše krize, ki ogrožajo nadaljnji razvoj celotne človeške rase.

Ko bodo najbogatejše države resnično začele deliti svoje vire z manj razvitimi državami ter obratno, in ko bodo zamisel o nujnem programu prerazporeditve dobrin začeli podpirati navadni državljani v množičnih in nenehnih demonstracijah, bo sestavljanka, ki ji rečemo Ljubezen, postopoma znova sestavljena, korak za korakom in delček za delčkom. Tako si morda lahko zamislimo nepričakovani pomen Združenih narodov za to zgodovinsko prehodno obdobje, ki ga doživljamo. Tega obdobja se bodo v prihodnosti vedno spominjali kot časa, ko je človeštvo prvič uporabilo božansko načelo delitve za naše najnujnejše svetovne prioritete.

Ko se bo pozornost vnovič vrnila na trenutne svetovne razmere, se bo marsikdo osredotočil na vprašanje rabe teh razmišljanj o pomenu nove duhovne izobrazbe, še preden človeštvo izkusi nekaj, kar bo blizu resničnemu miru ali pravičnosti po vsem svetu. S kakšno vrsto vsevključujoče izobrazbe je mogoče doseči naravo Enega življenja, ki prežema pojavno vesolje, na planetu, ki dopušča, da milijone ljudi umira v bedi brez zadostne pomoči držav ali širše javnosti?

V teoretičnem smislu se lahko strinjamo, da je izvajanje načela delitve v svetovnih zadevah neposredno povezano s potrebo po revitalizirani skupščini Združenih narodov in ne nazadnje po novih izobraževalnih metodah, ki bi lahko omogočile, da se razvija Umetnost življenja. Toda kam nas danes vodijo ta špekulativna razglabljanja, če ne nazaj k temeljnemu spoznanju, da se mora resnično izobraževanje začeti pri vsakem privilegiranem človeku, ki se ukvarja s potrebami ranljivih, šibkih in ogroženih?

Vselej se moramo vrniti k temu osrednjemu razumevanju, kajti če želimo obnoviti svojo hišo, moramo začeti od temeljev, temelj naše bede v 21. stoletju pa je dejstvo, da še naprej dovoljujemo sramotno resničnost izogibanja problemom pomanjkanja med ljudmi. Duhovna vzgoja sama po sebi pomeni tudi, da mora naše razmišljanje izvirati iz srca. Kako drugače pa se lahko v tem času izobražujemo z zavedanjem ljubezni, če ne z ukrepanjem, s katerim bi ustavili zanemarjanje in izkoriščanje revnih in da nazadnje ustavimo dolgotrajne krivice?

*

Nekaterim bralcem se lahko poraja vprašanje, ki zadeva potencial novih tehnologij pri spreminjanju sveta, saj je lahko hitra rast interneta in odprtokodnih gibanj videti kot znak, da je človeštvo pripravljeno na medsebojno delitev. Toda vprašajmo se, ali so naše sodobne tehnološke inovacije pravi odsev delitve kot božanskega načela, če niso usmerjene tudi v izboljšanje življenja vseh, ki jim primanjkuje ključnih dobrin za dostojno in zdravo življenje.

Ne trdimo, da je z ustvarjalnim zagonom za inovacije in napredek kaj narobe, razen da se vprašamo: Mar ne bi delali svojih vrhunskih projektov skupaj z zavedanjem ljubezni? Glede na to, da lahko ljubezen, ki je izražena z univerzalnim in duhovnim razumevanjem, povzamemo z enim osnovnim vprašanjem: »Kaj pa drugi?« Zdi se, da so danes vsi prezasedeni z novimi digitalnimi odkritji in brezštevilnimi napravami, še posebej med mlajšimi generacijami, toda še zdaleč nismo prezasedeni s krivicami revščine, ki se v večini držav vsekakor poslabšuje (ne glede na to, kaj poročajo nenehno revidirane in okvirne globalne statistike).

Bodite prepričani, da bo človeštvo vedno očarano nad svojimi znanstvenimi in tehnološkimi preboji, ki se bodo nadaljevali, ne glede na to, ali se bodo po svetu dogajale hude krivice. Znanstvene raziskave in ustvarjalne inovacije so naravni podaljšek človekove prirojene nagnjenosti k raziskovanju njegove lastnega telesnega ustroja in zunanjega stanja na Zemlji, zagotovo se bodo še naprej nadaljevale. Toda bolj poglobljeno raziskovanje vključuje tudi vprašanje, kako bo tehnologija spremenila svojo splošno obliko in smer, ko bo načelo delitve uveljavljeno kot ekonomski proces v svetovnih zadevah, o čemer smo razmišljali že v predhodni razpravi. Kaj se bo zgodilo, če velik del človeštva sprejme zavedanje, da smo v stvarstvu vsi eno, sami po sebi enaki in soodvisni kot dejstvo narave, kar pomeni, da ne moremo več ostati psihološko ločeni med seboj? 

Zagotovo bo celotna razprava o tem, ali je nova tehnologija koristna ali škodljiva za družbo, sčasoma poniknila in jo bo nadomestila prevladujoča skrb za pravilno delitev tehnologij glede na družbeni, ekonomski in duhovni razvoj človeštva. Sedanje dileme o tehnologiji so pomembne le za svet, v katerem so človeška srca na splošno zatrta s samozadovoljstvom, ignoranco ali ravnodušnostjo, medtem ko materialne želje prevladujejo v današnjih kulturnih normah in načinih razmišljanja. Lahko bi rekli, da gredo umetne želje in potrebe skozi družbeno revolucijo po vsem potrošniškem svetu, ki je očitno nevzdržen in noro samouničevalen, v katerem je treba na duhovno revolucijo srca še počakati ali si jo celo zamisliti, ko gre za večino navadnih ljudi.

Zato nekateri z navdušenjem pozdravljajo naraščajočo digitalizacijo naše ekonomije in nenehno proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov, ki domnevno izboljšujejo kakovost naših življenj, ob predpostavki, da imamo razpoložljiv dohodek, da si jih lahko privoščimo. Medtem pa drugi razkrivajo škodljive stranske učinke teh tehnologij, ki so vključeni v komercializacijo vsakdanjega življenja in gredo pogosto z roko v roki z uničenjem državljanskih svoboščin in temeljnih človekovih pravic. Toda če bi se srca milijonov ljudi prebudila, ko gre za življenjske potrebe drugih ljudi, in če bi bil namen novih tehnologij vnovič zasnovan na način, ki bi zagotavljal osnovne materialne in izobraževalne potrebe za vse ljudi, bi potemtakem takšna polarizirana razprava res trajala tako dolgo? 

Nesrečne žrtve sedanjih trendov so otroci in neopozorjena mladina po svetu, ki so lahka tarča komercializiranih oblik tehnologije, ki lahko posameznikovo zavest omejijo do obsedenosti z materialno obliko in s tem ovirajo rast samozavedanja. Seveda problem ni v obstoju sodobne tehnologije kot medija za družbeni napredek, ki je na splošno izboljšal življenjsko raven povprečne družine v ekonomsko razvitih državah do stopnje, ki bi bila pred industrijsko revolucijo nepredstavljiva. Kot vedno je težava zavest človeka, ki sprejema koristi tega napredka za manjšino svetovnega prebivalstva, pri čemer namenja le malo pozornosti milijonom drugih ljudi, katerih življenje ostaja zunaj kakršnegakoli družbenega napredka z različnimi tehnološkimi sredstvi.

Zato se povprašajmo o pomenu tehnologije in ali se resnično uporablja za splošno dobro vseh ljudi, namesto da se jo prisvaja za zasebne interese v vse bolj komercialne namene. To lahko zahteva precejšen preskok v našem mišljenju, da razumemo, kako težava izvira iz notranjega zavedanja in iz motivov vsakega posameznika, ki odkrije novo tehnološko čudo in se nato poistoveti s predmetom njegovega ustvarjanja. Kot rezultat nižji jaz oziroma »jaz« navadno prevzame proces inovativnosti, zaradi česar se nova tehnologija izkorišča za osebno ali materialno korist, namesto da bi se prosto delila v korist vseh. In medtem ko se »jaz« postavlja na pot do delitve posamezne inovacije, ki je ustvarjena z usmeritvijo k sebičnem motivu, pa na širši ravni večnacionalna korporacija v skrbi za maksimiranje dobička stoji na poti delitve svetovne tehnologije za dvig in izboljšanje življenja celotnega človeštva.

Možnost inoviranja se je morda v ljudeh pojavila kot želja po razumevanju in razvoju, vendar gre za instinktivno sposobnost, za katero ni bilo nikoli mišljeno, da bi si jo lahko monopolizirali le redki ali da bi jo uporabili kot orodje za prevlado in nadzor. Zato se moramo vprašati: kakšen je odnos med razvojem tehnologij in univerzalnim pomenom sočutja? Kajti če bi se prave oblike tehnologije delile z ljudmi po vsem svetu, ki živijo v pomanjkanju, bi zagotovo veliko pripomogle k povrnitvi zdravja in blaginje obubožanih množic. Ne pozabimo, da so zdravila za AIDS in številne bolezni, ki jih povzroča revščina, prav tako del tega, kar poimenujemo tehnologija. Kljub temu farmacevtske industrije, ki razvija ta patentirana zdravila, očitno ne vodi duh delitve in skupnega dobrega, čeprav njihovo bogastvo temelji na zeliščih in rastlinah, ki jih Zemlja vsakomur prosto daje na voljo. Torej če začnemo na to problematiko gledati z vidika sočutnega odnosa do življenja, se postavlja vprašanje, zakaj vsako zdravilo in pridobitve zdravstvenega sistema niso namenjeni za prosto uporabo vsemu človeštvu  – s posledicami, ki segajo v samo jedro vsega, kar je narobe z našo civilizacijo, ki se peha za dobički.

To je nekaj najbolj uvodnih pomislekov, preden poskušamo razumeti prihodnjo vlogo tehnologije v svetu, kjer bo že dolgo vzpostavljena učinkovita ekonomija delitve, ki bo vsem ljudem omogočila enake pravice, priložnosti in temeljne svoboščine. Šele takrat in nič prej bomo morda začeli razumevati višji namen tehnologije, ki se bo razvijala v usklajenost z duhovno evolucijo človeštva, s čimer bo hitro širjenje znanstvenih spoznanj neločljivo povezano s hitro širitvijo človeške zavesti. Trenutno smo priča velikim strahovom teh prihodnjih možnosti z naraščanjem števila robotov in avtomatizacijo, kar vodi v veliko zaskrbljenost zaradi pričakovanj obsežne brezposelnosti in s tem z naglim povečanjem neenakosti, razen če s stroji proizvedenega bogastva ne bomo pravično delili. Od tod težave pri razmišljanju o bolj egalitarnem in mirnem svetu v bližajočem se času, ko bo doba superstrojev služila osvobajanju človeštva, ki se bo lahko začelo ukvarjati s kontemplacijo in preučevanjem resničnosti notranjega Jaza, kar bo končno vsakemu posamezniku zagotovilo prostor in svobodo, da sledi Umetnosti biti oziroma samouresničitve.

Na tem mestu se moramo vrniti k razpravi o nujnosti uvedbe nove vrste izobraževanja, ki bo postopoma zahtevalo uvedbo duhovno usmerjenih šol, ki bodo usmerjene v preučevanje Naukov večne modrosti in znanosti o duši. Veliko več je bilo o tej temi napisanega v zgoraj omenjenih knjigah Alice Bailey in drugih avtorjev ter je zunaj obsega naše sedanje razprave, razen da opozorimo na bodočo povezavo med novim izobraževanjem in prihodnjimi tehnologijami, ki bosta namenjena prebujanju človekove duhovne narave. Dejstvo je, da v času, ko svet preplavljajo nove sile in energije, tehnologija igra veliko vlogo pri pospeševanju evolucije človeške zavesti. Kljub temu se večina sodobnih piscev na to temo ne zaveda globljega duhovnega pomena in pomembnosti tehnološkega napredka, ki ga nikakor ni mogoče razumeti, v vsej njegovi preprostosti, samo z razumsko analizo prehodnih materialnih oblik.

Ezoterični pomen tehnologije označujemo z besedno zvezo »um nad materijo«, ki zadeva sposobnost človeka, da nadzoruje svoje okolje in odkrije skrite potenciale narave, tako da deluje v sozvočju s trenutno neopaženimi in znanosti neznanimi evolucijskimi silami. Tako je na primer naše delno razkritje skrivnosti električne energije le majhen pokazatelj nezamisljivih moči, ki jih ima vesolje. Človek jih lahko izkoristi, kadar je njegov odnos usmerjen k služenju človeštvu, njegovi motivi pa so v pretežni meri usmerjeni k vključevanju vseh ljudi, česar pa ne ovirajo trgovinski, nacionalistični ali sebični cilji. Bralec morda že ve, da izum telefona simbolizira človekovo prirojeno sposobnost telepatije; skladno s tem razumevanjem pa izum interneta simbolizira zavedanje Enega sveta oziroma vseprisotne zavesti, ki je lastnost samouresničenega Adepta.

Naš prihodnji tehnološki razvoj bo postal bistveno hitrejši, ko bo človek odkril svojo latentno sposobnost za nadzor nad zunanjim življenjem oblike skozi notranje sposobnosti svojega usmerjenega uma, kar bo nekega dne lahko povzročilo znanstveno odkritje obstoja duše. Ko bo evolucija razvoja tehnologije končno postala skladna z zavedanjem načrta za duhovno evolucijo človeštva, bomo lahko priče, kako tehnologija zagotavlja kompleksne logistične rešitve, potrebne za napredni sistem neposredne menjave dobrin (barter) po vsem svetu, kot je razvidno iz naših prejšnjih razmišljanj. Na splošno so ti komentarji namenjeni zgolj temu, da nam pomagajo dojeti, kako naše konceptualizacije močno omejuje naše sedanje pomanjkljivo razumevanje božanskega namena in višjih zakonov, ki pogojujejo vse pojave. Kajti razvoj tehnologije je vedno prepleten s širitvijo človeške zavesti – in ne ena ne druga se ne moreta razvijati po svoji pravi poti, dokler se ustaljeni družbeni, politični, ekonomski, psihološki in duhovni razkoli sodobnega sveta ne zacelijo.

*

Ne glede na to, ali smo se sposobni uglasiti s temi uvodnimi razmisleki o notranjem in celostnem pomenu ekonomije delitve, lahko upamo, da je bralec vsaj prepričan v izjemen pomen izvajanja načela delitve v svetovnih zadevah. Bolj ko se bo, na primer, delila tehnologija, bolj se lahko izboljša naše razumevanje, kaj lahko s tehnologijo dosežemo kot s koristnim orodjem za duhovno evolucijo človeštva. In bolj ko bo človeštvo zahtevalo, da se z delitvijo svetovnih virov konča ekonomska negotovost in množično izkoriščanje prebivalstva, bolj se bo povečala naša ozaveščenost o tem, kaj pomeni ekonomija delitve v svojih najbolj daljnosežnih oblikah in načinih izražanja.

Za tiste, ki spodbujajo ekonomijo delitve v njenih trenutno omejenih oblikah, je najpomembneje razumeti, da smo voz postavili pred konja, če verjamemo, da je skupnostna vizija delitve trajna rešitev človekovih težav, še preden milijoni ljudi pridejo na mirne demonstracije, da bi zahtevali od svojih vlad delitev svetovnih dobrin, o čemer smo predhodno že razpravljali. Ali smo še vedno prepričani, da se bodo lokalne metode delitve zgolj razširile in postale vseobsegajoče, ko bo ekonomija delitve enkrat v dokončni fazi, ki se bo izvajala kot globalni proces?

Ko bodo najbogatejše države resnično delile svoje bogastvo in vire z najmanj razvitimi svetovnimi regijami in ko bo širša javnost idejo o ekonomski delitvi usmerjala iz src tja, kamor najbolj spada – takrat bo tudi praksa delitve v skupnosti zacvetela prek naših najbolj norih sanj. Kajti takrat bo vključen ves svet, tudi tistih več milijard ljudi, katerih osnovne pravice do življenja in svobode so bile dotlej neizpolnjene. Potem se bo zavest o srcu prebudila in se razširila med številne državljane sveta, kar bo privedlo do rezultatov, ki jim na tej Zemlji še nismo bili priča, z vsemi njihovimi notranjimi in zunanjimi transformativnimi učinki – z izlivi veselja in volje za dobro, z zaznavnim zmanjšanjem stopnje stresa in napetosti po vsem svetu, z novim občutkom zaupanja in upanja med bogatimi in revnimi ...

Povedano preprosteje: skrajno kritična svetovna situacija nas sili, da na prvo mesto postavimo potrebe sveta in revnih ljudi, ne naših žepov ali naših sebičnih osebnih interesov. V nasprotnem primeru bo naša ideja o delitvi na ravni skupnosti neizogibno propadla ob naraščajočih trendih k vse bolj razdeljenemu, skomercializiranemu in brezbrižnemu svetu. Postali bomo takšni kot politik, ki obljublja boljšo družbo v glavnem pasivnemu volilnemu telesu, ki se morda res zdi resničen in pošten, dokler te obljube ne izzvenijo znotraj novoizvoljene vlade, ki jo veže diktat korporativne hegemonije. Ali lahko pride, na enak način, do takšne vizije ekonomije delitve, ki bo v izražanju omejena na razmeroma malo premožnih ljudi v povsem profitno usmerjeni in materialistični kulturi? Mar je edina pomembna vrsta delitve, ki se izvaja na svetovni in politični ravni med zavezniškimi vladami – glede na omejitve realpolitike – delitev oborožitve, informacij in prikritih obveščevalnih podatkov?

Poudarili smo, kako se ekonomija delitve nanaša na usmerjanje energije do njenega pravega mesta: od osnovnih potrebščin, kot so hrana, finančna sredstva in drugi osnovni materialni viri, do nematerialnih človekovih lastnosti, kot sta empatija in zavedanje, ki se mora razširiti, da bi dosegli blaginjo vseh, če res želimo vzpostaviti trajnostno civilizacijo. Sklepamo lahko, da nebrzdane energije (ali bolje rečeno, združene in zle sile) komercializacije delujejo proti tej obetajoči možnosti, kjer bi bila ideja ekonomije delitve razumljena kot vključujoča in celostna, kot sredstvo za ustvarjanje ravnovesja na Zemlji in izraz pravilnih človeških odnosov. Zato je celo fraza »ekonomija delitve« napačno razumljena in napačno postavljena ter je neizogibno padla v napačne roke. Celo številni ljudje, ki so zagovorniki delitve z najboljšimi nameni, se ne zavedajo zahrbtne sile komercializacije, ki je v tem pogledu podobna mački, ki se igra z že ujeto miško, preden jo počasi požre.

Transformativna vizija ekonomije delitve torej ne more ničesar doseči brez angažiranega srca, ki bi jo lahko vzdrževalo, in inteligentnega uma, ki bi lahko strukturiral njen izraz v družbi. Ker tega ni, lahko vidimo, kako hitro se lahko ideja o delitvi razgradi na ustvarjanje dobička in poslovno dejavnost. Ko pa se bo opazno prebudilo srčno središče človeštva, ko bomo skupaj pozivali k pravični prerazporeditvi virov, da bi rešili naše po nepotrebnem umirajoče brate, bomo videli, kako bo resnična ekonomija delitve nenadoma začela govoriti sama zase, kar se bo zgodilo prvič v zgodovini.

Se spomnite, kako srečni so bili ljudje, ko je bil predsednik Obama prvič izvoljen na svojo funkcijo, vsaj v tistih prvih dneh, ko so pričakovali, da se bo ameriška zunanja politika preusmerila stran od sledenja imperialne prevlade? Potem bodite prepričani, da bo dan, ko se bodo vlade zavezale, da bodo delile svetovne vire, med človeštvom ustvaril veselje, ki bo mnogo, mnogo silnejše in resničnejše. Kajti obstaja še en cunami, ki ga moramo še izkusiti v največji meri, in sicer kot blagodejno in ne zlonamerno fizično silo – in to je cunami ljubezni. To bo tako velika sila, da vas bo, ko vas udari, spustila na kolena. Sila, ki vas bo v različnih prizadevanjih dvignila z novo vrsto energije, novo vrsto jasnosti, novo vrsto ustvarjalnosti in moči. Moč, ki bi jo morali vsi zagovorniki ekonomije delitve iskati in jo sprejeti, ker jo bodo podpirali milijoni in milijoni drugih privržencev v vsaki državi, od najbogatejših predmestij do najrevnejših slumov, ki vsebujejo izvir upanja za preoblikovanje našega sveta.

Morda resen bralec v teh zaključnih besedah še vedno išče nekaj pragmatičnih nasvetov, za kar so mu ponujene naslednje besede. Avtor priznava, da obstaja ogromno težav pri ustvarjanju svetovnega gibanja za resnično ekonomijo delitve, dokler beseda »delitev« ne bo vstopila v besednjak ali domišljijo večine naprednih aktivistov. Za zdaj moramo storiti, kar lahko, tako da se pridružimo obstoječim gibanjem za svobodo in pravičnost v njihovih različnih izrazih, od katerih mnoga izvirajo iz problema neenakega bogastva in nepravične distribucije virov, kot smo razmišljali že prej.

Hkrati pa bi se morali poglobiti tudi v naše razumevanje delitve in sodelovanja v celostnem smislu ter razmišljati o transformativnem potencialu teh univerzalnih načel, ko se uporabljata za medsebojno povezane krize, s katerimi se srečuje človeštvo. Naj politična ideja o delitvi ne ostane intelektualni koncept, kajti svet potrebuje to načelo za izvajanje ekonomskega procesa med narodi, če človeštvo želi preživeti, kajti naraščajoči razkorak med premožnimi in revnimi vsebuje seme našega uničenja. Zato je ključnega pomena, da se ideja o ekonomiji delitve razširi na globalno raven v naših razmišljanjih in prizadevanjih, še posebej v smeri marginaliziranih in prikrajšanih ljudi – kar se pogosto pojavlja v našem dosedanjem razmišljanju.

Morda moramo ves čas ponavljati, dokler ne bomo ostali brez glasu, da je pravi pomen ekonomije delitve mogoče najti le v zvezi z revno večino ljudi v svetu, čeprav to pomeni le malo, razen če se ta zavest ne pretvori v živahne razprave in dejanja, ki bodo nemudoma usmerjena v odpravo skrajnega pomanjkanja. Nič nas ne more ustaviti, da se ne bi vključili v te aktualne razprave ali ustanovili skupine zagovornikov ekonomije delitve, ki bi se ukvarjali s širitvijo tega kreativnega koncepta na nove meje. Natančno smo že povedali, kaj je treba storiti, to je pritisniti na naše vlade, da svoje presežne vire delijo prek Združenih narodov in ustreznih agencij, da bi končno uresničili to dolgo prizadevanje svetovnih voditeljev, da bi se vse države znebile bremen boja za preživetje.

Vsekakor nadaljujmo z našimi skupnostnimi dejavnostmi, ki v določeni meri utelešajo načelo delitve. Toda ali ne bi vsaj enkrat na teden spremenili te dejavnosti in svoje politične predstavnike pozvali, naj uporabljajo ekonomijo delitve za lačne in prikrajšane tako doma kot v tujini? Razmislite o številu ljudi, ki se že ukvarjajo z različnimi idejami in pobudami ekonomije delitve, kot jih na splošno razumejo in uporabljajo v pretežno bogatih delih zahodne družbe. Kaj nam preprečuje, da bi se te dobronamerne skupine tedensko združile z zahtevami svojim vladam za redistribucijo presežkov držav za ta častitljiv in povzdigujoč vzrok, da se nepreklicno opravi z lakoto in skrajno revščino?

Dlje ko bomo odlašali s tako preprosto rešitvijo, bolj se bo naša zamisel o medsebojni delitvi zdela, kot da nima duše, ne namena in ne prihodnosti s kakršnimkoli smislom. Kakšen smisel ima, če svoje ideje o blaginji in delitvi pripisujemo samo svoji določeni skupnosti, kulturi ali državi? V svetu, ki se vse bolj deli na dva dela, na tiste, ki imajo več kot dovolj, in na tiste, ki sploh nimajo nič, bodo naše ideje sčasoma postale nečloveške in obsojene na propad, razen če ne pomislimo tudi na potrebe drugih!

Mogoče si napačno razlagamo, da je reševanje revnih in stradajočih množic edini razlog za uveljavitev načela delitve v svetovne zadeve, kajti dejansko ne gre samo za to. Najbolj nas skrbi potreba po ozaveščanju, ljubezni in zdravem razumu v vsakdanjem razmišljanju in dejanjih, pri čemer se zgodi, da je naše razširjeno pomanjkanje razmišljanja o blaginji drugih tisto, kar najbolj odkrito dokazuje odsotnost teh zatrtih človeških lastnosti. Vprašati se moramo, zakaj nas zanima reševanje tistih, ki po nepotrebnem umirajo zaradi vzrokov, povezanih z revščino, če jih ne štejemo za sebi enake z božansko pravico, da se duhovno razvijajo. Ali ni to razlog, pred vsemi drugimi razlogi, zakaj ne moremo več dovoliti, da bi kdo umrl zaradi naše kolektivne brezbrižnosti, ko je vsem na svetu na voljo več kot dovolj hrane in drugih virov?

Prav tako je zmotno prepričanje, da so Združeni narodi navsezadnje največje upanje za ozdravitev, obnovo in preoblikovanje sveta, kajti edino pravo upanje je prebujanje duhovnega srčnega središča človeštva kot celote. Kako pa bodo drugače izvedene potrebne spremembe, ne da bi nas zavedanje in sočutje pripeljalo do pravilnih motivov za usmerjanje energije do pravega mesta? Prosim, da poglobljeno razmislite o tem zadnjem retoričnem vprašanju in morda se vam razkrije marsikak odgovor, kako lahko osebno prispevamo k veliki planetarni obnovi, ki je pred nami.

 

Opombe


[1] Več o tej temi: Mohammed Mesbahi. Komercializacija, antiteza medsebojne delitve, Share The World’s Resources, 2014.

[2] cf. Mohammed Mesbahi. Razglasitev 25. člena, Ljudska strategija za preobrazbo sveta, Matador books, 2016, prvi del: neuspeh vlad.

[3] cf. Mohammed Mesbahi. Komercializacija, antiteza medsebojne delitve, op cit; Dialog o protestu, medsebojni delitvi in pravičnosti, 2011. 

[4] Na primer: Adam Parsons, Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize, intervju z Mohammedom Mesbahijem, Share The World's Resources, junij 2016, glej drugi del: Notranji in zunanji CO2.

[5] Mohammed Mesbahi. Združeni narodi in načelo delitve, Share The World's Resources, 2007.

[6] 25. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa: (1) Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. (2) Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.

[7] Glej zlasti: Izobraževanje v novi dobi, Lucis Press Ltd, 1954; Pisma o okultni meditaciji, pismo IX, Lucis Publishing Company, 1922; Nedokončana avtobiografija, priloge, Lucis Publishing Company, 1951.

[8] Urednikova opomba: V tem kontekstu je avtorjev koncept »notranjega prostora« mogoče razumeti v smislu časa in ekonomskih sredstev, pa tudi družbene podpore in kultiviranih interesov, ki so potrebni, da se povprečen človek posveti resnemu prakticiranju Umetnosti biti. To ima velike posledice za naše sedanje načine izobraževanja in javne sisteme zagotavljanja socialnih storitev in socialne zaščite, na kar se v tej študiji večkrat namiguje.

[9] Duhovna hierarhija je zbir tistih članov človeštva, ki so s samoobvladovanjem dosegli mojstrstvo na celotnem polju človeške evolucije. Višji pripadniki Hierarhije, znani kot mojstri modrosti, so varuhi Božanskega načrta za ta planet, ki delajo v zakulisju prek svojih učencev na vsakem večjem področju človeške družbe: političnem, verskem, izobraževalnem, znanstvenem, filozofskem, psihološkem in ekonomskem. Izjemna in dramatična značilnost hierarhičnega delovanja v sedanji dobi je priprava na njihovo vrnitev v javno življenje sveta. Novo kraljestvo narave, peto kraljestvo ali Kraljestvo duš, se je zdaj začelo pojavljati na Zemlji in bo človeštvu odprlo pot v novo dobo, saj se bodo znova vzpostavili in začeli javno delovati različni ašrami mojstrov modrosti. Če želite izvedeti več o naravi in ​​delu naše planetarne hierarhije, berite zlasti naslednja dela Mojstra D. K., ki jih je posredoval prek Alice Bailey in jih je založila Lucis Trust: Iniciacija, človeška in solarna, 1922; Kristusov ponovni prihod, 1948; Pozunanjenje hierarhije, 1957. 


Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR

Uredil: Adam Parsons

Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj

Photo credit: Biggles1067, flickr creative commons